¹Ja, Nabukodonozor, življah mirno u svojoj kući i sretno u svojoj palači,

¹Nebukadnezar kralj vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: Mir naj se vam pomnoži!

²kad vidjeh sanju koja me uplašila. Utvare i viđenja što su mi se na mom ležaju vrzla po glavi uznemiriše me.

²Vzvidelo se mi je, da oznanjam znamenja in čudeže, ki jih je Bog najvišji storil pri meni.

³I naredih: neka mi pozovu sve mudrace babilonske da mi kažu što sanja znači.

³Kako velika so znamenja njegova in čudeži njegovi kako mogočni! Kraljestvo njegovo je kraljestvo večno in gospostvo njegovo od roda do roda!

⁴Dođoše gataoci, čarobnici, zvjezdari i tumači znakova: ja im rekoh svoju sanju, a oni mi ne znadoše reći njezino značenje.

⁴Jaz Nebukadnezar, ko sem pokojno živel v hiši svoji in srečo užival v palači svoji,

⁵Tada dođe preda me Daniel, koji je nazvan Baltazar prema imenu moga boga, i u komu prebiva duh Boga Svetoga. Ja mu pripovjedih svoju sanju:

⁵sem videl sanje, ki so me prestrašile; in premišljevanje na ležišču mojem in prikazni glave moje so me plašile.

⁶"Baltazare, starješino gatalaca, znam da u tebi prebiva duh Boga Svetoga i da ti nijedna tajna nije preteška: evo sanje što je imah: daj mi njezino značenje.

⁶Zato sem dal povelje, naj privedejo predme vse modrijane babilonske, da bi mi oznanili tistih sanj razlago.

⁷Evo viđenja što mi se na postelji vrzlo po glavi: Pogledam, kad evo jedno stablo usred zemlje vrlo veliko.

⁷Pridejo torej pismouki, rotilci, Kaldejci in vedeževalci, in jim povem sanje; ali niso mi oznanili njih razlage.

⁸Stablo poraste, postade snažno, visina mu doseže nebo, vidjelo se s krajeva zemlje.

⁸Nazadnje pa stopi predme Daniel, ki mu je bilo ime Beltsazar po imenu boga mojega in v katerem je duh svetih bogov; in njemu povem sanje, rekoč:

⁹Krošnja mu bijaše lijepa, plodovi obilni; na njemu je bilo hrane za sve, u njegovoj sjeni počivaše zvijerje poljsko, na njegovim se granama gnijezdile ptice nebeske i svako se tijelo hranilo od njega.

⁹Beltsazar, višji pismoukov, ker vem, da je v tebi svetih bogov duh ter da ti nobena skrivnost ni pretežka, povej mi prikazni mojih sanj, ki sem jih videl, in njih razlago!

¹⁰Ja promatrah viđenja što su mi se na mojoj postelji vrzla po glavi kad, evo, Stražar, Svetac, silazi s neba,

¹⁰Prikazni glave moje na ležišču mojem pa so bile te: Videl sem, in glej: drevo stoji sredi zemlje, in višina njegova ogromna.

¹¹silnim glasom viče: 'Posijecite stablo, okrešite mu grane, počupajte mu lišće, pobacajte plodove! Neka se životinje razbjegnu ispod njega i ptice s grana njegovih!

¹¹Drevo je postalo veliko in močno in visokost njegova je segala do neba, in bilo ga je videti do konca vse zemlje.

¹²U zemlji ostavite panj i korijenje u gvozdenim i mjedenim okovima, u travi poljskoj! Neka ga pere rosa nebeska, i travu zemaljsku neka dijeli sa zvijerjem poljskim!

¹²Listje njegovo je bilo lepo in sad njegov obilen in živeža je bilo na njem dosti za vse; poljske zveri so imele senco pod njim in ptice nebeške so gnezdile na njegovih vejah in ž njim se je živilo sleherno meso.

¹³Neka mu se promijeni srce čovječje, srce životinjsko nek' mu se dade! Sedam vremena neka prođe nad njim!

¹³Videl sem v prikaznih glave svoje na ležišču svojem, in glej: varuh in svetnik stopi doli z neba,

¹⁴Tako su presudili Stražari, tako su odlučili Sveci, da sve živo upozna kako Svevišnji ima vlast nad kraljevstvom ljudskim: on ga daje kome hoće i postavlja nad njim najnižega od ljudi!'

¹⁴glasno vpije in tako veli: Posekajte drevo in mu porežite veje, posmukajte mu listje ter raztresite sad njegov! Zveri naj zbežé izpod njega in ptiči z vej njegovih!

¹⁵Ovo je sanja što je vidjeh ja, kralj Nabukodonozor. A ti, Baltazare, reci mi njezino značenje, jer mi nijedan od mudraca moga kraljevstva to ne može reći; ti možeš, jer u tebi je duh Boga Svetoga."

¹⁵Toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, v travi na polju; in rosa nebeška naj ga moči in z zvermi mu bodi delež v travi zemeljski.

¹⁶Tada se Daniel, nazvan Baltazar, načas smete i prestraši u svojim mislima. Kralj reče: "Baltazare, ne daj se zbuniti ovom sanjom i njezinim značenjem!" Baltazar odgovori: "Gospodaru moj, ova sanja neka bude tvojim dušmanima i njezino značenje tvojim mrziteljima!

¹⁶Človeško srce njegovo bodi izpremenjeno in dá naj se mu zverinsko srce; in sedem časov naj mine nad njim.

¹⁷Stablo koje si vidio, veliko i snažno, koje seže sve do neba i vidi se po svoj zemlji,

¹⁷Po sklepu varuhov je to poročilo in povelje svetih je ta beseda, da bi spoznali živeči, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim.

¹⁸krošnje lijepe i plodova obilnih na kojem bijaše hrane za sve i pod kojim počiva zvijerje poljsko, a na njegovim se granama gnijezde ptice nebeske:

¹⁸Te sanje sem videl jaz Nebukadnezar kralj; ti pa, Beltsazar, povej njih razlago, ker mi jih ne morejo razložiti vsi modrijani kraljestva mojega; ali ti moreš, ker v tebi je svetih bogov duh.

¹⁹to si ti, o kralju, koji si velik i moćan, veličina ti se povećala i dosegla do neba, a tvoja vlast do krajeva zemlje.

¹⁹Tedaj postoji Daniel, ki mu je ime Beltsazar, strmeč skoraj eno uro, in misli njegove ga plašijo. Kralj izpregovori in reče: Beltsazar, ne plašijo naj te sanje in njih razlaga! Beltsazar odgovori in reče: Gospod moj, da bi veljale sanje tvojim sovražilcem in neprijateljem tvojim njih razlaga!

²⁰A što je vidio kralj kako Stražar, Svetac, silazi s neba te govori: 'Posijecite stablo, raskomadajte ga, no njegov panj i korijenje ostavite u zemlji, u gvozdenim i mjedenim okovima, u travi poljskoj, neka ga pere rosa nebeska i dio neka mu bude sa zvijerjem poljskim dok ne prođe sedam vremena nad njim' -

²⁰Drevo, ki si ga videl, da je postalo veliko in močno in visokost njegova je segala do neba in ga je bilo videti po vesoljni zemlji

²¹ovo je značenje, o kralju, odluka Svevišnjega što će se ispuniti na mom gospodaru kralju:

²¹in listje njegovo je bilo lepo in sad njegov obilen in živeža na njem dosti za vse, pod katerim so bivale poljske zveri in na njegovih vejah so gnezdile ptice nebeške:

²²Izagnat će te iz društva ljudi i sa životinjama ćeš poljskim boraviti; hranit ćeš se travom kao goveda, tebe će prati rosa nebeska; sedam će vremena proći nad tobom dok ne upoznaš da Svevišnji ima vlast nad kraljevstvom ljudskim i da ga daje kome on hoće.

²²to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in gospostvo tvoje do konca zemlje.

²³A što se reklo 'Ostavite panj i korijenje stabla' - tvoje će se kraljevstvo obnoviti čim spoznaš da Nebesa imaju svu vlast.

²³A da je videl kralj varuha in svetnika, da je stopil z neba in velel: Posekajte drevo in ga izničite, toda panj njegov s koreninami pustite v zemlji, to pa v okovih železnih in bronastih, v travi na polju, in rosa nebeška naj ga moči in z zvermi poljskimi mu bodi delež, dokler ne mine sedem časov nad njim –

²⁴Zato, kralju, neka ti bude mio moj savjet: iskupi svoje grijehe pravednim djelima i svoja bezakonja milosrđem prema siromasima, da bi ti potrajala sreća."

²⁴to je razlaga, o kralj, in to je sklep Najvišjega, ki pride nad gospoda mojega, kralja:

²⁵Sve se to dogodi kralju Nabukodonozoru.

²⁵Pahnejo te ven izmed ljudi in pri zverini poljski bode bivališče tvoje, in travo ti bodo dajali jesti kakor volom in rosa nebeška te bo močila, in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče.

²⁶Dvanaest mjeseci kasnije, šetajući babilonskim kraljevskim dvorom,

²⁶In da so veleli, naj ostane drevesu panj s koreninami, pomeni, da ti bode kraljestvo zopet utrjeno, brž ko spoznaš, da vladajo nebesa.

²⁷kralj govoraše: "Nije li to taj veliki Babilon što ga ja sagradih da mi bude kraljevskom prijestolnicom - snagom svoje moći, na slavu svoga veličanstva?"

²⁷Zatorej ti bodi, o kralj, ugoden svet moj, da pretrgaj grehe svoje s pravičnostjo in krivice svoje z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša blagostanje tvoje.

²⁸Još bijahu te riječi u ustima njegovim kad s neba dođe glas: "Tebi se objavljuje, kralju Nabukodonozore! Kraljevstvo ti se oduzelo;

²⁸Vse to je prišlo nad kralja Nebukadnezarja.

²⁹bit ćeš izagnan iz društva ljudi, sa životinjama ćeš poljskim boraviti; hranit ćeš se travom kao goveda, i sedam će vremena proći nad tobom dok ne spoznaš da Svevišnji ima vlast nad kraljevstvom ljudskim, i da ga on daje kome hoće."

²⁹Ob koncu dvanajstih mesecev se je izprehajal po kraljevem dvoru v Babilonu.

³⁰I smjesta se riječ izvrši na Nabukodonozoru: bi izagnan iz društva ljudi, jeđaše travu kao goveda, prala ga rosa nebeska; vlasi mu narastoše poput orlova perja, a njegovi nokti kao ptičje pandže.

³⁰In je izpregovoril ter rekel: Ni li to veliki Babilon, ki sem ga zgradil za kraljevsko prebivališče z močjo mogočnosti svoje in v čast slave svoje?

³¹"Pošto se navršiše određeni dani, ja, Nabukodonozor, podigoh oči prema nebu, razum mi se vrati, tada blagoslovih Svevišnjega hvaleći i uzvisujući onoga koji živi dovijeka: njegovo je kraljevstvo - kraljevstvo vječno, njegova je vlast za sva pokoljenja.

³¹Še je bila tista beseda v ustih kraljevih, pa pride glas z neba: Tebi, o kralj Nebukadnezar, se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto!

³²Stanovnici zemlje - upravo kao da ih i nema: po svojoj volji postupa on s vojskom nebeskom i sa žiteljima zemaljskim. Nitko ne može zaustaviti njegovu ruku ili mu kazati: 'Što to radiš?'

³²In spode te izmed ljudi in pri zverini poljski bode bivališče tvoje, travo ti bodo dajali jesti kakor volom in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v kraljestvu človeškem ter ga dá, komur hoče.

³³U isti čas razum mi se vrati, i na slavu moje kraljevske časti vrati mi se veličanstvo i sjaj; moji me savjetnici i velikaši potražiše, bih uspostavljen u kraljevsku čast i moja veličina još poraste.

³³To uro se je izpolnila ta beseda pri Nebukadnezarju: bil je vržen izmed ljudi, in jedel je travo kakor voli in telo njegovo se je močilo z roso nebeško, da so mu lasje zrasli kakor orlom perje in nohti kakor ptičji kremplji.

³⁴Sada ja, Nabukodonozor, hvalim, uzvisujem i slavim Kralja nebeskoga, čija su sva djela istina, svi putovi pravda i koji može poniziti one koji hode u oholosti."

³⁴Ob koncu tistih dni pa sem povzdignil jaz Nebukadnezar oči proti nebesom, in razum moj se mi je povrnil; in hvalil sem Najvišjega in slavil sem in poveličeval njega, ki večno živi, čigar gospostvo je večno gospostvo in kraljestvo njegovo od roda do roda.

³⁵In vse prebivalce zemlje je šteti za nič, in po volji svoji ravna z vojsko nebeško in s prebivalci zemlje, in nikogar ni, ki more njegovi roki braniti in mu reči: Kaj delaš?

³⁶V tistem času se mi je povrnil razum moj in v čast mojega kraljestva se mi je povrnila slava moja in svetlost; in moji svetovalci in mogočneži so me iskali, in bil sem zopet postavljen v kraljestvo svoje in posebna velikost mi je bila pridejana.Sedaj jaz Nebukadnezar slavim, povišujem in poveličujem Kralja nebes, zakaj vsa dela njegova so resnica in pota njegova pravica; in tiste, ki žive prevzetno, zna on ponižati.

³⁷Sedaj jaz Nebukadnezar slavim, povišujem in poveličujem Kralja nebes, zakaj vsa dela njegova so resnica in pota njegova pravica; in tiste, ki žive prevzetno, zna on ponižati.