1Misli Propovjednika, Davidova sina, kralja u Jeruzalemu.
1Besede Propovednika, sinu Davidovega, kralja v Jeruzalemu.
2Ispraznost nad ispraznošću, veli Propovjednik, ispraznost nad ispraznošću, sve je ispraznost!
2Ničemurnost nečimurna! pravi Propovednik; ničemurnost ničemurna, vse je ničemurno!
3Kakva je korist čovjeku od svega truda njegova kojim se trudi pod suncem?
3Kaj ima dobička človek od vsega truda svojega, s katerim se trudi pod solncem?
4Jedan naraštaj odlazi, drugi dolazi, a zemlja uvijek ostaje.
4Rod mineva, rod prihaja, a zemlja vedno ostaja.
5Sunce izlazi, sunce zalazi i onda hiti svojem mjestu odakle izlazi.
5In solnce vzhaja in solnce zahaja in hiti k mestu svojemu, odkoder izhaja.
6Vjetar puše na jug i okreće se na sjever, kovitla sad ovamo sad onamo i vraća se u novom vrtlogu.
6Veter gre proti poldnevu in se obrača proti polnoči in kroži in kroži, in krožitve svoje vedno ponavlja veter.
7Sve rijeke teku u more i more se ne prepunja; odakle teku rijeke, onamo se vraćaju da ponovo počnu svoj tok.
7Vse reke teko v morje, in morje se ne prepolni; v kraj, kamor teko reke, tja vedno in vedno teko.
8Sve je mučno. Nitko ne može reći da se oči nisu do sita nagledale i uši dovoljno naslušale.
8Vse stvari so trudapolne: človek ne more tega dopovedati; oko se ne nasiti gledanja, ne uho poslušanja.
9Što je bilo, opet će biti, i što se činilo, opet će se činiti, i nema ništa novo pod suncem.
9Kar je bilo, bode zopet, in kar se je storilo, se bo zopet storilo, in nič novega ni pod solncem.
10Ima li išta o čemu bi se moglo reći: "Gle, ovo je novo!" Sve je već davno prije nas postojalo.
10Je li kaj, o čemer pravijo: Glej, to je novo? Zdavnaj je že bilo v vekih, ki so bili pred nami.
11Samo, od prošlosti ne ostade ni spomena, kao što ni u budućnosti neće biti sjećanja na ono što će poslije doći.
11Ni spomina prejšnjih rodov, in prihodnjim, ki še bodo, tudi ne bo spomina pri tistih, ki pozneje nastanejo.
12Ja, Propovjednik, bijah kralj nad Izraelom u Jeruzalemu.
12Jaz, Propovednik, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu.
13I trudih se da mudrošću istražim i dokučim sve što biva pod nebom; o, kako mučnu zadaću zadade Bog sinovima ljudskim.
13In obrnil sem srce svoje v to, da bi z modrostjo preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom: težko opravilo, ki ga je naložil Bog sinom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.
14Vidjeh sve što se čini pod suncem: kakve li ispraznosti i puste tlapnje!
14Videl sem vse dejanje, ki se godi pod solncem, in glej, vse je ničemurnost in lovljenje vetra.
15Što je krivo, ne može se ispraviti; čega nema, izbrojiti se ne može.
15Kar je krivo, se ne more zravnati, in česar ni, se ne more šteti.
16Rekoh onda sam sebi: "Gle, stekao sam veću mudrost nego bilo tko od mojih prethodnika u Jeruzalemu. Duh moj sabrao je golemu mudrost i znanje."
16Govoril sem v srcu svojem in rekel: Glej, dobil sem veliko modrost in prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, in srce moje je videlo obilost modrosti in spoznanja.
17Mudrost pomnjivo proučih, a tako i glupost i ludost, ali sam spoznao da je to pusta tlapnja.
17In obrnil sem srce svoje v to, da spoznam modrost in da spoznam nespamet in neumnost: spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra.Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.
18Mnogo mudrosti - mnogo jada; što više znanja, to više boli.
18Zakaj pri mnogi modrosti je mnogo nejevolje, in kdor množi znanje, množi bolečino.