¹Šaljite jaganjce vladaru zemlje, od Stijene prema pustinji do gore Kćeri sionske.

¹Pošljite jagnje gospodovalcu dežele od Sele tja po puščavi do gore hčere sionske.

²Kao razbjegle ptice, kao raspršeno gnijezdo bit će kćeri moapske na arnonskim gazovima.

²In zgodi se, da bodo hčere moabske ob brodih arnonskih kakor ptice tavajoče, kakor razpuščeno gnezdo.

³Daj nam savjet, stvori odluku! Sred podneva sjenu svoju kao noć razastri. Sakrij izagnane, ne izdaj bjegunca.

³Posvetuj se, odloči se; senco svojo, Sion, naredi temno kakor noč opoldne; skrij pregnance, tavajočega ne izdaj!

⁴Daj da kod tebe borave prognanici moapski, budi im okriljem pred pustošnikom. Kad se skonča tlačitelj, kad nestane pustošnika, kad ugnjetač iščezne iz zemlje,

⁴Bivajo naj pri tebi pregnanci moji, skrivališče bodi Moabu pred pokončevalcem! Kajti stiskalcu je določen konec, pokončevanje bo nehalo, zatiralci izginejo z zemlje.

⁵učvrstit će se prijesto u blagosti i na njemu će vjerno stolovati, u šatoru Davidovu, sudac koji pravo ište i pravdu čini.

⁵In prestol se utrdi po milosti, in na njem bo sedel v resnici v šatoru Davidovem on, ki bo sodil in iskal pravice in bo vrlo izvrševal pravičnost.

⁶Čuli smo za nadutost Moaba, nadutost preveliku, za ponos, oholost i uznositost; isprazno je njegovo hvastanje.

⁶Slišali smo o prevzetnosti Moabovi, da je silno ošaben, o napuhu njegovem in oholosti njegovi in togoti njegovi; bahanje njegovo je ničevo.

⁷Zato kuka Moab, nad Moabom svi jauču, za kolačima grožđanim iz Kir Heresa jauču posve slomljeni.

⁷Zato bo tulil Moab nad Moabom, vsak bo tulil. Za grozdne gruče kir-haresetske boste zdihovali, zelo pobiti.

⁸Jer uvenuše nasadi hešbonski, trsje sibmansko, i lišće su mu pomlatili gospodari naroda. Sezaše do Jazera, zamicaše u pustinju; izdanci mu dosezahu sve do mora.

⁸Kajti njive hesbonske so zvenile, tudi trta sibemska; narodov gospodje so razbili prelepe rozge njene: segale so tja do Jazerja, vile so se po puščavi, mladike njene so se razširjale, šle čez morje.

⁹Zato plačem za trsjem sibmanskim kao što plače Jazer, suzama te ja zalijevam, Hešbone i Elealo! Nad plodovima tvojim, nad jematvom, krik se začu;

⁹Zato jokam z jokom Jazerjevim za trto sibemsko, rosim te s solzami svojimi, o Hesbon in Eleale; kajti ob spravljanju letnih sadežev tvojih in ob trgatvi tvoji te je doletelo bojno vpitje.

¹⁰nestade iz voćnjaka veselja i radosti. U vinogradima ne pocikuje se, ne kliče se od radosti; ne mastÄi se vino u kaci, zamuknu podvikivanje.

¹⁰In vzeto je veselje in radovanje z rodovitnega polja, in v vinogradih ne pojo, ni veselega vpitja, vina v kadi ne masti tlačilec; petju v tlačilnici sem naredil konec.

¹¹Zato utroba moja za Moabom poput harfe dršće, a grudi mi za Kir Herešom.

¹¹Zato zveni kakor harfa osrčje moje zavoljo Moaba in moj drob zaradi Kir-heresa.

¹²Zaludu se pokazuje Moab, umara se na uzvišicama dolazeći u svetište da se moli: ništa postići neće.

¹²In zgodi se, ko se Moab prikaže, ko se bo trudil na mališki višavi in stopi v svetišče svoje, da bi molil, da nič ne opravi.

¹³Ovo je riječ koju nekoć reče Jahve protiv Moaba.

¹³To je beseda, ki jo je GOSPOD takrat govoril o Moabu.Sedaj pa govori GOSPOD takole: V treh letih, kakor so leta najemnikova, pride slava Moabova v nečast z vso svojo veliko množico vred; in ostanek bode jako majhen in neznaten.

¹⁴A sada govori Jahve ovako: "Za tri godine, godine najamničke, slava će Moabova, sa svim velikim mnoštvom njegovim, potamnjeti, a što od nje ostane, bit će maleno, slabo i nemoćno."

¹⁴Sedaj pa govori GOSPOD takole: V treh letih, kakor so leta najemnikova, pride slava Moabova v nečast z vso svojo veliko množico vred; in ostanek bode jako majhen in neznaten.