¹One godine kad umrije kralj Uzija, vidjeh Gospoda gdje sjedi na prijestolju visoku i uzvišenu. Skuti njegova plašta ispunjahu Svetište.

¹V letu, ko je umrl kralj Uzija, sem videl Gospoda, sedečega na prestolu visokem in vzvišenem, in vlečke oblačila njegovega je bilo polno svetišče.

²Iznad njega stajahu serafi; svaki je imao po šest krila: dva krila da zakloni lice, dva da zakrije noge, a dvama je krilima letio.

²Serafi so mu stali odzgoraj, vsak je imel šest peruti: z dvema si je pokrival obličje in z dvema je pokrival noge in z dvema je letal.

³I klicahu jedan drugome: "Svet! Svet! Svet Jahve nad Vojskama! Puna je sva zemlja Slave njegove!"

³In klicali so drug proti drugemu, govoreč: Svet, svet, svet GOSPOD nad vojskami, vsa zemlja je polna slave njegove!

⁴Od gromka glasa onih koji klicahu stresoše se dovraci na pragovima, a Dom se napuni dimom.

⁴In tresle so se podstave pragov od glasu kličočih in hiša se je napolnila z dimom.

⁵Rekoh: "Jao meni, propadoh, jer čovjek sam nečistih usana, u narodu nečistih usana prebivam, a oči mi vidješe Kralja, Jahvu nad Vojskama!"

⁵Tedaj sem rekel: Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnami in bivam sredi ljudstva nečistih usten; zakaj oči moje so videle Kralja, GOSPODA nad vojskami.

⁶Jedan od serafa doletje k meni: u ruci mu žerava koju uze kliještima sa žrtvenika;

⁶A prileti k meni tistih serafov eden, v roki držeč živ ogel, ki ga je bil s kleščami vzel z oltarja.

⁷dotače se njome mojih usta i reče: "Evo, usne je tvoje dotaklo, krivica ti je skinuta i grijeh oprošten."

⁷In ž njim se dotakne mojih ust in reče: Glej, to se je doteknilo usten tvojih; že je odvzeta krivica tvoja in greh tvoj je očiščen.

⁸Tad čuh glas Gospodnji: "Koga da pošaljem? I tko će nam poći?" Ja rekoh: "Evo me, mene pošalji!"

⁸In slišal sem glas Gospodov, ki je dejal: Koga naj pošljem? in kdo nam pojde? Tedaj rečem: Glej, jaz; pošlji me!

⁹On odgovori: "Idi i reci tom narodu: 'Slušajte dobro, al' nećete razumjeti, gledajte dobro, al' nećete spoznati.'

⁹In veli: Pojdi in reci temu ljudstvu: Poslušajoč čujte, a ne umejte, in gledajoč vidite, a ne spoznajte!

¹⁰Otežaj salom srce tom narodu, ogluši mu uši, zaslijepi oči, da očima ne vidi, da ušima ne čuje i srcem da ne razumije kako bi se obratio i ozdravio."

¹⁰Stóri, da se odebeli temu ljudstvu srce, in zamaši mu ušesa in zatisni mu oči, da ne bi videli z očmi svojimi in ne slišali z ušesi svojimi in ne umeli s srcem svojim, da se ne izpreobrnejo ter jim ne pride zdravje.

¹¹Ja rekoh: "Dokle, o Gospode?" On mi odgovori: "Dok gradovi ne opuste i ne ostanu bez žitelja, dok kuće ne budu bez ikoga živa, i zemlja ne postane pustoš,

¹¹Nato rečem: Doklej, Gospod? In odgovori: Dokler se ne opustošijo mesta, da ne bo prebivalca, in hiše, da bodo brez ljudi, in dokler ne bo dežela opustošena in zapuščena

¹²dok Jahve daleko ne protjera ljude. Haranje veliko pogodit će zemlju,

¹²in Gospod ne požene daleč ljudi ter bode veliko zapuščenih krajev v deželi.In ako jih še desetina ostane v njej, pokonča se tudi ta; toda kakor od terebinte in od hrasta, ko se posekata, ostane korenika, tako je sveto seme njih korenika.

¹³i ostane li u njoj još desetina, i ona će biti zatrta poput duba kad ga do panja posijeku. Panj će njihov biti sveto sjeme."

¹³In ako jih še desetina ostane v njej, pokonča se tudi ta; toda kakor od terebinte in od hrasta, ko se posekata, ostane korenika, tako je sveto seme njih korenika.