¹Slušajte riječ koju vam govori Jahve, dome Izraelov.

¹Poslušajte to besedo, ki jo vam govori GOSPOD, o hiša Izraelova!

²Ovako govori Jahve: "Ne privikavajte se putu bezbožnom i ne dršćite pred znacima nebeskim, jer pred njima dršću samo bezbošci.

²Tako pravi GOSPOD: Ne učite se pota poganskih narodov in ne plašite se znamenj nebeških, ker se jih plašijo tisti narodi.

³Jer su strašila tih naroda puka ništavnost, samo drvo posječeno u šumi, djelo ruku tesarovih,

³Kajti postave ljudstev so ničemurnost; zakaj samo les je, ki ga kdo poseka v gozdu, delo roke in sekire umetnikove.

⁴ukrašeno srebrom i zlatom, pričvršćeno čavlima i čekićima da se ne klima.

⁴Naredi ga lepega s srebrom in zlatom; pritrdijo ga z žeblji in kladivi, da se ne zvrne.

⁵Nalik su na ptičja strašila u vrtu: ne znaju govoriti. Treba ih nositi, jer ne umiju hodati. Njih se ne bojte, jer ne mogu zla činiti, ali ni dobra učiniti ne mogu."

⁵Kakor ostrugani stebri so maliki, še govore ne; nositi jih je treba, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, ker ne morejo storiti hudega, tudi dobro delati ni v njih moči.

⁶Nitko nije kao ti, Jahve, ti si velik i silno je ime tvoje.

⁶Prav nihče ni tebi enak, o Jehova; ti si velik in veliko je ime tvoje v moči.

⁷Tko da se tebe ne boji, kralju naroda? Zaista, tebi to pripada, jer među svim mudracima naroda i u svim njihovim kraljevstvima tebi nema ravna!

⁷Kdo bi se te ne bal, o Kralj narodov! ker tebi se spodobi. Zakaj med vsemi modrimi pri narodih in v vseh njih kraljestvih ni nobeden tebi enak,

⁸Čime vatru lože, to ih zaluđuje! Zakon im isprazan - obično drvo,

⁸temuč vsi skupaj so nespametni in trapasti. Pouk malikov je njim enak: les.

⁹tankolisto srebro dovezeno iz Taršiša, zlato iz Ofira, rad kipara i rukotvorina zlatara, sva djela umješna, ogrnuta ljubičastim i crvenim grimizom.

⁹Srebrne ploščice vozijo iz Tarsisa in zlato iz Ufaza, delo umetnikov iz rok topilčevih; višnjevo in rdeče jim napravljajo oblačilo, delo umetnikov so vsi.

¹⁰A Jahve je pravi Bog. Živi je on Bog i Kralj vječni. Od njegova gnjeva zemlja se trese. Narodi ne mogu podnijeti jarosti njegove.

¹⁰GOSPOD pa je Bog v resnici, živi Bog in kralj večni; od jeze njegove se trese zemlja, in narodi ne morejo prenašati nevolje njegove.

¹¹Evo što ćete o kipovima reći: "Bogovi koji nisu stvorili neba ni zemlje moraju nestati s lica zemlje i ispod neba."

¹¹Tako jim recite: Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba.

¹²On stvori zemlju snagom svojom, mudrošću svojom uspostavi krug zemaljski i umom svojim razape nebesa.

¹²On je naredil zemljo s krepostjo svojo, ustanovil vesoljni svet z modrostjo svojo in z razumnostjo svojo je razpel nebesa.

¹³Kad mu glas zaori, huče vode na nebesima, oblake diže s kraja zemlje; stvara kiši munje, vjetar izvodi iz skrovišta njegovih.

¹³Ko se on oglaša, nastane šum voda na nebu; on vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in pripeljava veter iz zakladnic svojih.

¹⁴Svakom čovjeku pamet stane, svaki se zlatar zastidi svoga kipa, jer svi su mu kipovi samo varka, nema u njima duha!

¹⁴Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je ulita podoba njegova in sape ni v nobeni med njimi.

¹⁵Isprazni su oni, smiješne tvorevine, propast će u dan kazne.

¹⁵Ničemurnost so, smeha vredno delo; ob času njih obiskovanja poginejo.

¹⁶'Jakovljev dio' nije kao oni: jer je on sve stvorio, Izrael pleme je baštine njegove, Jahve nad Vojskama ime je njegovo."

¹⁶Njim ni podoben on, ki je Jakobov delež; kajti on je upodobil vse, in Izrael je rod posesti njegove: GOSPOD nad vojskami je ime njegovo.

¹⁷Skupi prnje svoje sa zemlje, ti koja stanuješ u utvrdi!

¹⁷Poberi iz dežele blago svoje ti, ki sediš v oblegi!

¹⁸Jer ovako govori Gospod: "Gle, ovaj put daleko ću odbaciti stanovnike ove zemlje, pritijesniti ih da me nađu."

¹⁸Kajti tako pravi GOSPOD: Glej, jaz bom s pračo ven pometal prebivalce te dežele in jih stiskal, da bodo čutili. –

¹⁹"Jao meni zbog ozljede moje, rana je moja neiscjeljiva." A ja rekoh: "Ipak, bolest je moja, nosit ću je!

¹⁹Gorje mi zavoljo nadloge moje! Skeleča je rana moja. Toda pravim: Res, to je trpljenje moje, moram ga pretrpeti.

²⁰Šator je moj obÄaljen, sva užeta pokidana. Djeca me ostaviše: nema ih. Nema ga tko bi opet razapeo šator moj i podigao krila šatorska."

²⁰Šator moj je razdejan in vse vrvi moje pretrgane; otroci moji so šli od mene in ni jih več; nihče ne razpenja več šatora mojega in nanj ne razveša mojih preprog.

²¹Da, pastiri pamet izgubiše: ne tražiše Jahve. Zato ih sreća ne prati i sva se stada raspršiše.

²¹Kajti pastirji so postali nespametni in se niso posvetovali z GOSPODOM: zato niso imeli sreče, in vsa njih čreda se je razkropila. –

²²Čujte vijest! Primiče se, evo, buka strašna iz zemlje sjeverne, da gradove judejske pretvori u pustinju, u brlog čagalja.

²²Čuj, kaj se sliši: glej, on prihaja, in velik hrup iz severne dežele, da se naredi iz mest Judovih puščava, prebivališče šakalov. –

²³Znam, Jahve, da put čovjeka nije u njegovoj vlasti, da čovjek koji hodi ne može upravljati korake svoje!

²³Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.

²⁴Kazni me, Jahve, ali po pravici, ne u gnjevu, da nas ne zatreš.

²⁴Kaznuj me, GOSPOD, ali zmerno, ne v jezi svoji, da me ne uničiš.Razlij srd svoj nad narode, ki te ne spoznavajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena; kajti pojedli so Jakoba in ga požrli ter ga pokončali in opustošili prebivališče njegovo.

²⁵Izlij gnjev na narode koji te ne priznaju i na plemena koja ne zazivlju imena tvoga! Jer oni su proždrli Jakova, izjeli ga, opustošili naselje njegovo.

²⁵Razlij srd svoj nad narode, ki te ne spoznavajo, in nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena; kajti pojedli so Jakoba in ga požrli ter ga pokončali in opustošili prebivališče njegovo.