¹"Ako se, Izraele, želiš vratiti - riječ je Jahvina - k meni se vrati; ukloniš li grozote svoje, više ne moraš bježati od mene.

¹Če se hočeš povrniti, Izrael, govori GOSPOD, povrni se k meni! In če odpraviš gnusobe svoje izpred mojega obličja in ne boš begal za maliki

²Ako se zakuneš: 'Živoga mi Jahve!' istinito, pravo i pravedno, narodi će se blagoslivljati u tebi i tobom se dičiti."

²in boš prisegal: Kakor živi GOSPOD! v resnici, pošteno in pravično: tedaj se bodo v Njem blagrovali narodi in se ž Njim hvalili.

³Jer ovako govori Jahve Judejcima i Jeruzalemcima: "Prokrčite sebi prljuše, ne sijte po trnjacima.

³Kajti tako pravi GOSPOD možem Judovim in Jeruzalemcem: Orjite si novino in ne sejte med trnje!

⁴Obrežite se Jahvi, skinite obrezak sa srca svojega, Judejci i Jeruzalemci, jer će bijes moj buknuti kao vatra i gorjet će, a nikog da ugasi, zbog zlodjela i opačina što ih počiniste.

⁴Obrežite se GOSPODU in odpravite kožico srca svojega, možje Judovi in prebivalci v Jeruzalemu, da ne izide kakor ogenj jeza moja in ne gori tako, da je ne pogasi nihče, zavoljo hudobnosti vaših del.

⁵Objavite u Judeji, razglasite u Jeruzalemu! Trubite u rog širom zemlje, vičite punim glasom i recite: 'Svi na okup! Zavucimo se u gradove svoje utvrđene!'

⁵Oznanjujte na Judovem in v Jeruzalemu proglašajte in govorite: Trobite s trobento v deželi! glasno kličite in recite: Zberite se in pojdimo v utrjena mesta!

⁶Dižite znak prema Sionu! Bježite! Nemojte zastajati! Jer dovodim nesreću sa Sjevera, veliku propast.

⁶Povzdignite zastavo proti Sionu, bežite na varno, na postajajte! zakaj nesrečo hočem pripeljati od severa in stisko veliko.

⁷Lav se podiže iz čestara svoga, zatornik naroda izađe iz svog mjesta, krenu da zemlju tvoju opustoši: gradove će tvoje razoriti, nestat će im žitelja.

⁷Lev izhaja iz goščave svoje, in ubijalec narodov prihaja, gre iz kraja svojega, da pripravi deželo tvojo v pustinjo, da se razdenejo mesta tvoja in ne bo nihče prebival v njih.

⁸Zato se u kostrijet ogrnite, kukajte, naričite, jer rasplamtjela jarost Jahvina nas nije mimoišla.

⁸Zatorej se opašite z raševino, jokajte in tulite; kajti ni se obrnila goreča jeza GOSPODOVA od nas.

⁹U dan onaj - riječ je Jahvina - klonut će srce kralju i knezovima. Svećenici će se zapanjiti, proroci umuknuti.

⁹Zgodi se namreč tisti dan, govori GOSPOD, da upade srce kralju in srce knezom, in od straha ostrme duhovniki in otrpnejo proroki.

¹⁰I reći će: 'Ah, Jahve, Gospodine, zaista nas teško prevari kad reče: 'Uživat ćete mir' a sad nam je mač pod grlom.'

¹⁰Tedaj sem rekel: Oh, Gospod, Jehova! res si kar prekanil to ljudstvo in Jeruzalem, govoreč: Mir vam bode; in meč je zadel prav do duše! –

¹¹U to će se vrijeme reći narodu ovom i Jeruzalemu: Vruć vjetar s pustinjskih sipina puše prema kćeri naroda moga; ali ne da hladi i da pročisti!

¹¹V tistem času se poreče temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi piše proti ljudstva mojega hčeri, ne da veja in ne da čisti;

¹²Doći će mi vjetar pun prijetnje, i ja ću im tada izreći sud!

¹²veter močnejši nego za tisto mi pride. Sedaj izrečem tudi jaz sodbe nad njimi.

¹³Gle: diže se k'o oblačine, kola mu slična vihoru, konji brži od orlova. Jao nama! Propadosmo!

¹³Glej, kakor oblak prihaja in kakor vrtinec so vozovi njegovi, hitrejši od orlov so konji njegovi. Gorje nam! ker smo opustošeni.

¹⁴Operi opačinu sa srca svoga, Jeruzaleme, da bi se spasio. Dokle će se u grudima tvojim misli zločinačke gnijezditi?

¹⁴Operi hudobnosti srce svoje, o Jeruzalem, da se rešiš! Doklej bodo v srcu tvojem prebivale hudobne misli tvoje?

¹⁵Jer glas naviješta od Dana, s gore Efrajimove najavljuje nesreću.

¹⁵Kajti glas oznanja iz Dana in proglaša nesrečo z Efraimovih gorá.

¹⁶Opomenite, razglasite po Judeji, obznanite Jeruzalemu: neprijatelji dolaze iz daleke zemlje i poklike izvikuju protiv gradova judejskih;

¹⁶Sporočite tistim narodom, glej, dajte, da se čuje nad Jeruzalemom: Oblegovalci gredo iz daljne dežele in zaganjajo svoj glas zoper mesta Judova;

¹⁷poput čuvara poljskih okružuju Jeruzalem, jer se odmetnu od mene" - riječ je Jahvina.

¹⁷kakor čuvaji na polju so razpostavljeni proti tebi. Zakaj Jeruzalem se je uprl zoper mene, govori GOSPOD.

¹⁸Put tvoj i djela tvoja to ti učiniše. To je tvoja nesreća! Kako je gorka, kako li pogađa u srce!

¹⁸Pota tvoja in dejanja tvoja so ti napravila tisto; to je nasledek hudobnosti tvoje; res, grenko je, res zbada srce tvoje.

¹⁹Utrobo moja! Utrobo moja, bolujem, srce mi se razdire! Dršće mi duša! Ne mogu šutjeti, jer čujem glas roga, poklike bojne.

¹⁹Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega! Razgraja mi srce moje! Molčati ne morem! Kajti trombe glas čuješ, duša moja, ropot vojske;

²⁰Javljaju slom za slomom, sva je zemlja poharana, moji su šatori iznenada opustošeni, u tren oka sva skloništa moja uništena.

²⁰podiranje za podiranjem se oznanja. Zakaj opustošena je vsa dežela, naglo so razdejani šatori moji, bliskoma pregrinjala moja.

²¹Dokle ću gledati bojne znakove, slušati pozive roga?

²¹Doklej naj gledam zastavo in poslušam trombe glas? –

²²Da, bezuman je moj narod, ne poznaju me, djeca su oni nerazumna, ništa ne shvaćaju, mudri su tek za zlodjela, al' činiti dobro ne umiju.

²²Kajti nespametno je ljudstvo moje, mene ne poznajo; sinovi so neumni in brez razsodnosti. Modri so za huda dela, a nerodni storiti kaj dobrega.

²³Gledam zemlju: pusta je, evo, i prazna, nebesa: svjetlost im iščezla.

²³Gledam na zemljo, in glej, pusta je in prazna, in na nebo, a ni luči na njem.

²⁴Gledam brda: gle, tresu se, a svi se humci uzdrmali.

²⁴Gledam na gore, in glej, tresejo se in vsi hribi se gibljejo.

²⁵Gledam: evo čovjeka nema, ptice nebeske sve su odletjele.

²⁵Gledam, in glej, ni človeka, tudi vse ptice nebeške so odletele.

²⁶Gledam: plodno polje, evo, opustje, sve gradove razori Jahve žestinom gnjeva svoga.

²⁶Gledam, in glej, rodovitna zemlja je puščava in vsa mesta na njej so razdejana pred GOSPODOM, pred žarečo jezo njegovo.

²⁷Da, ovako govori Jahve: "Sva će zemlja biti poharana, ja ću joj zadati posljednji udarac.

²⁷Kajti tako pravi GOSPOD: Puščava bode vsa ta dežela, a docela je še ne pokončam.

²⁸Na to će se zemlja u crno zaviti, a nebesa, gore, potamnjeti. Jer rekoh, i neću se raskajati, odlučih i neću odustati.

²⁸Zavoljo tega bo žalovala dežela in temno bode nebo, ker sem govoril, sklenil to; in ne bode mi žal in ne opustim tega.

²⁹Pred vikom 'Konjanici i strijelci!' sva se zemlja u bijeg dade: bježe u šipražje, penju se na hridi: svi su gradovi napušteni: nigdje više žive duše.

²⁹Od vrišča konjikov in lokostrelcev beži vse mesto: teko v goščave in lezejo na skale; vsako mesto je zapuščeno, in ni človeka, ki bi prebival v njih.

³⁰A ti, opustošena, što ćeš učiniti? Da se i grimizom zaodjeneš, nakitom zlatnim ukrasiš i oči ličilom izraniš, uzalud se uljepšavaš! Ljubavnici tvoji tebe preziru: traže glavu tvoju.

³⁰Ti pa, opustošena, kaj boš počela? Čeprav se oblačiš v škrlat, čeprav se lepotičiš z dragotino zlato, čeprav si mažeš z lepotico oči: zaman se delaš lepo; ne marajo te ljubitelji, strežejo ti po življenju.Kajti glas čujem kakor porodnice, stisko kakor prvorodnice, glas hčere sionske, ki sopiha, razprostira roke: Ah, gorje mi! ker obnemaguje duša moja od morilcev.

³¹Da, jauk kao u bolesnice čujem, vrisak kao u one što prvi put rađa; čuj, to kći sionska jeca i pruža ruke: 'Jao meni! Duša mi zamire pod udarcima ubojica!'

³¹Kajti glas čujem kakor porodnice, stisko kakor prvorodnice, glas hčere sionske, ki sopiha, razprostira roke: Ah, gorje mi! ker obnemaguje duša moja od morilcev.