1Ja sam čovjek što upozna bijedu pod šibom gnjeva njegova.
1Jaz sem tisti mož, ki okuša bridkost po šibi togote njegove.
2Mene je odveo i natjerao da hodam u tmini i bez svjetlosti.
2Mene vodi in goni po temi, ne pa po svetlobi.
3I upravo mene bije i udara bez prestanka njegova ruka.
3Samo meni nasprotujoč, obrača proti meni roko svojo ves dan.
4Iscijedio je moje meso, kožu moju, polomio kosti moje.
4Storil je, da se je postaralo meso moje in koža moja, kosti moje je potrl.
5Načinio mi jaram, glavu obrubio tegobama.
5Zidal je zoper mene in me obdal s strupeno grenkobo in nadlogo.
6Pustio me da živim u tminama kao mrtvaci vječiti.
6Velel mi je bivati v temnih krajih, kakor tisti, ki so mrtvi za vselej.
7Zazidao me, i ja ne mogu izaći, otežao je moje okove.
7Ogradil me je, da ne morem uiti, dejal me je v težko železje.
8Kada sam vikao i zapomagao, molitvu je moju odbijao.
8Ko tudi kličem in vpijem, ne pusti k sebi prošnje moje.
9Zazidao mi ceste tesanim kamenom, zakrčio je putove moje.
9Pota moja je zagradil z rezanim kamenjem, steze mi je izprevrgel.
10Meni on bijaše medvjed koji vreba, lav u zasjedi.
10Kakor prežeč medved mi je, kakor lev v zasedi.
11U bespuća me vodio, razdirao, ostavljao me da umirem.
11Pota moja je napravil tavajoča in me je raztrgal, me opustošil.
12Napinjao je luk svoj i gađao me kao metu za svoje strelice.
12Napel je lok svoj in me je postavil pšici svoji za cilj.
13U slabine mi sasuo strelice, sinove svoga tobolca.
13V ledice moje je izpustil tula svojega strelice.
14Postao sam smiješan svome narodu, rugalica svakidašnja.
14V smeh sem vsemu ljudstvu svojemu, njih pesmica ves dan.
15Gorčinom me hranio, pelinom me napajao.
15Nasitil me je z najhujšo bridkostjo, upijanil me je s pelinom.
16Puštao me da zube kršim kamen grizući, zakapao me u pepeo.
16In s kamenjem mi je zdrobil zobe, povalil me je v pepel.
17Duši je mojoj oduzet mir i više ne znam što je sreća!
17In vržena je daleč od miru duša moja, pozabil sem, kar je sreča.
18Rekoh: Dotrajao je život moj i nada koja mi od Jahve dolazi.
18In rekel sem: Izginila je moč moja in moje upanje v GOSPODA.
19Spomeni se bijede moje i stradanja, pelina i otrova!
19Spomni se edinščine moje in tavanja mojega, pelina in grenkega strupa!
20Bez prestanka na to misli i sahne duša u meni.
20Spominja se tega vedno duša moja in je potrta v meni.
21To nosim u srcu i gojim nadu u sebi.
21To si hočem vtisniti v srce, zato bom upal:
22Dobrota Jahvina nije nestala, milosrđe njegovo nije presušilo.
22Prevelika dobrotljivost GOSPODOVA je, da nismo docela pokončani, ker nima konca usmiljenje njegovo,
23Oni se obnavljaju svako jutro: tvoja je vjernost velika!
23novo je vsako jutro; preobila je zvestoba tvoja.
24"Jahve je dio moj", veli mi duša, "i zato se u nj pouzdajem."
24Delež moj je GOSPOD, govori duša moja, zato bom upal vanj.
25Dobar je Jahve onom koji se u nj pouzdaje, duši koja ga traži.
25Dober je GOSPOD njim, ki ga čakajo, duši, ki ga išče.
26Dobro je u miru čekati spasenje Jahvino!
26Dobro je možu, da upa in tiho čaka rešitve GOSPODOVE.
27Dobro je čovjeku da nosi jaram za svoje mladosti.
27Dobro je možu, da je nosil jarem v mladosti svoji.
28Neka sjedi u samoći i šuti, jer mu On to nametnu;
28Samoten naj sedi in molči, ker mu ga je naložil Gospod.
29neka usne priljubi uz prašinu, možda još ima nade!
29V prah naj položi usta: morda je še upanje.
30Neka pruži obraz onome koji ga bije, neka se zasiti porugom.
30Njemu, ki ga bije, naj pomoli lice svoje; nasiti se naj s sramoto.
31Jer Gospod ne odbacuje nikoga zauvijek:
31Kajti Gospod ne zameta vekomaj;
32jer ako i rastuži, on se smiluje po svojoj velikoj ljubavi.
32marveč, ko je užalostil, se tudi usmili po obilosti dobrot svojih.
33Jer samo nerado on ponižava i rascvili sinove čovjeka.
33Nikakor ne muči iz srca, ne žali otrok človeških.
34Kad se gaze nogama svi zemaljski sužnjevi,
34Če kdo gazi vse zvezane na zemlji,
35kad se izvrće pravica čovjeku pred licem Svevišnjeg,
35če zavija pravico možu pred obličjem Najvišjega,
36kad se krivica nanosi čovjeku u parnici, zar Gospod ne vidi?
36če prekanja človeka v pravdi njegovi: ne bo li Gospod pazil na to?
37Tko je rekao nešto i zbilo se? Nije li Gospod to zapovjedio?
37Kdo je, ki je velel, in se je zgodilo, če ni tega zapovedal Gospod?
38Ne dolazi li iz usta Svevišnjega i dobro i zlo?
38Ali ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro?
39Na što se tuže živi ljudi? Svatko na svoj grijeh.
39Kaj bi tožil človek, dokler živi? Vsakdo naj toži zaradi svojih grehov!
40Ispitajmo, pretražimo pute svoje i vratimo se Jahvi.
40Preiskujmo ter izsledujmo pota svoja in vrnimo se do GOSPODA!
41Dignimo svoje srce i ruke svoje k Bogu koji je na nebesima.
41Povzdignimo dušo svojo z rokami vred k Bogu mogočnemu v nebesih!
42Da, mi smo se odmetali, bili nepokorni, a ti, ti nisi praštao!
42Mi, mi smo se pregrešili in se uprli; ti nisi odpustil.
43Obastrt gnjevom svojim, gonio si nas, ubijao i nisi štedio.
43Ogrnil si se z jezo in preganjal nas, moril si brez milosti.
44Oblakom si se obastro da molitva ne prodre do tebe.
44Z oblakom si se ogrnil, da ne predere molitev.
45Načinio si od nas smeće i odmet među narodima.
45Za nesnago in izmeček si nas postavil sredi ljudstev.
46Razjapili usta na nas svi neprijatelji naši.
46Vsi sovražniki naši so usta svoja razširili zoper nas.
47Užas i jama bila nam sudbina, propast i zator!
47Groza in jama sta blizu nas, razdejanje in poguba.
48Potoci suza teku iz očiju mojih zbog propasti Kćeri naroda mojega.
48Potoke vodá toči oko moje zavoljo pogube hčere mojega ljudstva.
49Moje oči liju suze bez prestanka, jer prestanka nema
49Oko moje se solzi in ne neha, ni nobenega prestanka,
50dok ne pogleda i ne vidi Jahve s nebesa.
50dokler se GOSPOD iz nebes ne ozre in ne vidi.
51Moje mi oko bol zadaje zbog kćeri svih mojega grada.
51Oko moje mi žali srce zavoljo vseh hčer mesta mojega.
52Uporno me k'o pticu progone svi što me mrze, a bez razloga.
52Lovili so me hudo kakor ptičico, kateri me sovražijo brez vzroka.
53U jamu baciše moj život i zatrpaše je kamenjem.
53V jamo so pehnili življenje moje, da me uničijo, in kamenje so lučali v me.
54Voda mi dođe preko glave, rekoh sam sebi: "Pogiboh!"
54Vode so mi kipele čez glavo, dejal sem: Pokončan sem!
55I tada zazvah ime tvoje, Jahve, iz najdublje jame.
55Klical sem ime tvoje, o GOSPOD, iz jame pregloboke.
56Ti oču moj glas: "Ne začepljuj uši svoje na vapaje moje."
56Glas moj si čul; ne skrivaj ušesa svojega zdihovanju mojemu, vpitju mojemu.
57Bliz meni bijaše u dan vapaja mog, govoraše: "Ne boj se!"
57Približal si se tisti dan, ko sem klical; rekel si: Ne boj se!
58Ti si, Gospode, izborio pravdu za dušu moju, ti si život moj izbavio.
58Sodil si, Gospod, pravdo duše moje, odrešil si življenje moje.
59Ti, Jahve, vidje kako me tlače, dosudi mi pravdu.
59Videl si, o GOSPOD, krivico, ki se mi godi; razsodi pravdo mojo!
60Ti vidje svu osvetu njinu, sve podvale protiv mene.
60Videl si vse njih maščevanje in vse njih naklepe zoper mene.
61Čuo si, Jahve, podrugivanje njihovo, sve podvale protiv mene.
61Slišal si njih zasramovanje, o GOSPOD, in vse njih namere zoper mene,
62Usne protivnika mojih i misli njine protiv mene su cio dan.
62govorjenje tistih, ki so vstali nadme, in njih izmišljevanje zoper mene ves dan.
63Kad sjede, kad ustaju, pogledaj samo: ja sam im pjesma-rugalica.
63Glej jih, ko sede in ko vstajajo, da jim sem za pesmico!
64Vrati im, Jahve, milo za drago, po djelu ruku njihovih.
64Plačaj jim povračilo, GOSPOD, po njih rok delu.
65Učini da srca im otvrdnu, udari ih prokletstvom svojim.
65Daj jim zaslepljenost srca, prokletje tvoje pridi nadnje!Preganjaj jih v jezi in zatri jih izpod nebes GOSPODOVIH!
66Goni ih gnjevno i sve ih istrijebi pod nebesima svojim, Jahve!
66Preganjaj jih v jezi in zatri jih izpod nebes GOSPODOVIH!