1Spomeni se, Jahve, što nas je snašlo, pogledaj, vidi sramotu našu!
1Spomni se, o GOSPOD, kaj nas je zadelo, ozri se in poglej sramoto našo!
2Baština naša pade u ruke strancima, domovi naši pripadoše tuđincima.
2Dediščina naša je pripadla tujcem, hiše naše inozemcem.
3Siročad smo: oca nemamo, majke su nam kao udovice.
3Sirote smo, brez očeta, matere naše so kakor vdove.
4Vodu što pijemo plaćamo novcem, i za drvo valja nam platiti.
4Vode svoje pijemo za denar, drva svoja dobivamo za plačilo.
5Jaram nam je o vratu, gone nas, iscrpljeni smo, ne daju nam predahnuti.
5Preganjalci naši nam stopajo na vrat; utrujeni smo, ne dovolijo nam pokoja.
6Pružamo ruke k Egiptu i Asiriji da se kruha nasitimo.
6Egipčanu molimo roko, tudi Asircu, da se nasitimo kruha.
7Oci naši zgriješiše i više ih nema, a mi nosimo krivice njihove.
7Očetje naši so grešili, in ni jih več; nam pa je nositi njih krivice.
8Robovi nama zapovijedaju, a nitko da nas izbavi iz ruku njihovih.
8Hlapci nam gospodujejo; nikogar ni, ki bi nas oprostil iz njih roke.
9Kruh svoj donosimo izlažući život maču u pustinji.
9Z nevarnostjo življenja svojega prinašamo kruh svoj spričo meča puščave.
10Koža nam gori kao peć užarena, ognjicom od plamena gladi.
10Koža naša je začrnela kakor peč zavoljo vroče lakote.
11Oskvrnuli su žene na Sionu i djevice u gradovima judejskim.
11Žene na Sionu so oskrunjali, device po mestih Judovih.
12Svojim su rukama vješali knezove, ni lica staračka nisu poštivali.
12Poglavarje obešajo njih roke, starčkov obličje se ne časti.
13Mladići su nosili žrvnjeve, djeca padala pod bremenom drva.
13Mladeniči nosijo mlinske kamene in dečki padajo pod lesom.
14Starci su ostavili vrata, mladići više ne sviraju na lirama.
14Starci so nehali shajati se med vrati, mladeniči na petje svoje.
15Radosti nesta iz naših srdaca, naš ples se pretvori u tugovanje.
15Minilo je srca našega veselje, v žalost se je preobrnil naš ples.
16Pao je vijenac s naše glave, jao nama što zgriješismo!
16Venec naše glave je padel. Gorje nam! ker smo grešili.
17Evo zašto nam srce boluje, evo zašto nam oči se zastiru:
17Zato omedleva srce naše, zavoljo tega so nam otemnele oči:
18zato što Gora sionska opustje i po njoj se šuljaju šakali.
18zavoljo gore Sionske, ki je opustošena; lisice prosto hodijo po njej.
19Ali ti, Jahve, ostaješ zauvijek, tvoj je prijesto od koljena do koljena.
19Ti, GOSPOD, ostaneš vekomaj, prestol tvoj od roda do roda.
20Zašto da nas zaboraviš zauvijek, da nas ostaviš za mnoge dane?
20Zakaj nas vekomaj pozabljaš, hočeš li nas zapustiti za dolge čase?
21Vrati nas k sebi, Jahve, obratit ćemo se, obnovi dane naše kao što nekoć bijahu.
21Pelji nas nazaj k sebi, o GOSPOD, da se povrnemo; ponovi dni naše kakor v prejšnjih časih!Ali bi nas popolnoma zavrgel, razsrdil se zoper nas tako silno?
22Il' nas hoćeš sasvim zabaciti i na nas se beskrajno srditi?
22Ali bi nas popolnoma zavrgel, razsrdil se zoper nas tako silno?