1Hodočasnička pjesma.
1{Pesem stopinj.} Spominjaj se, o GOSPOD, Davidu vsega truda njegovega!
2Spomeni se, o Jahve, Davida i sve revnosti njegove: kako se Jahvi zakleo, zavjetovao Snazi Jakovljevoj:
2Kako je prisegel GOSPODU, obljubil Mogočnemu Jakobovemu:
3"Neću ući u šator doma svog nit' uzaći na ležaj svoje postelje,
3Ne pojdem v hiše svoje šator, ne stopim na posteljo ležišča svojega,
4neću pustit' snu na oči nit' počinka dati vjeđama,
4spanja ne dam očem svojim, dremanja trepalnicam svojim,
5dok Jahvi mjesto ne nađem, boravište Snazi Jakovljevoj."
5dokler ne najdem mesta za GOSPODA, bivališča za Mogočnega Jakobovega!
6Eto, čusmo za nj u Efrati, nađosmo ga u Poljima jaarskim.
6Glej, skrinja zaveze je bila, kakor smo slišali, v Efrati, našli smo jo na poljanah Jaarskih.
7Uđimo u stan njegov, pred noge mu padnimo!
7Pojdimo v šatore njegove, priklanjajmo se pred nog njegovih podnožjem!
8"Ustani, o Jahve, pođi k svom počivalištu, ti i Kovčeg sile tvoje!
8Vstani, GOSPOD, stopi v počivališče svoje, ti in skrinja moči tvoje!
9Svećenici tvoji nek' se obuku u pravednost, pobožnici tvoji nek' radosno kliču!
9Duhovniki tvoji naj se oblečejo s pravičnostjo in sveti tvoji naj pojó veselo.
10Poradi Davida, sluge svojega, ne odvrati lica od svog pomazanika!"
10Zavoljo Davida, hlapca svojega, ne zavrni maziljenca svojega obličja!
11Jahve se zakle Davidu zakletvom tvrdom od koje neće odustati: "Potomka tvoje utrobe posadit ću na prijestolje tvoje.
11Prisegel je GOSPOD Davidu resnico, od katere ne bo odstopil: „Od sadú telesa tvojega posadim na prestol tvoj.
12Budu li ti sinovi Savez moj čuvali i naredbe kojima ih učim, i sinovi će njini dovijeka sjedit' na tvom prijestolju."
12Ako se bodo držali zaveze moje sinovi tvoji in pričevanj mojih, katerih jih bom učil, bodo tudi njih sinovi vekomaj sedeli na prestolu mojem.“
13Jer Jahve odabra Sion, njega zaželje sebi za sjedište.
13Zakaj GOSPOD je izvolil Sion, želel si ga je za prebivališče svoje:
14"Ovo mi je počivalište vječno, boravit ću ovdje jer tako poželjeh.
14To je počivališče moje vekomaj, tu bom prebival, ker njega sem si želel.
15Žitak ću njegov blagosloviti, siromahe nahraniti kruhom.
15Hrano njegovo bom bogato blagoslovil, potrebne njegove nasitim s kruhom;
16Svećenike njegove u spas ću odjenuti, sveti će njegovi kliktati radosno.
16in duhovnike njegove oblečem z zveličanjem, in sveti njegovi bodo veselo peli.
17Učinit ću da ondje za Davida rog izraste, pripravit ću svjetiljku za svog pomazanika.
17Storim, da tam požene rog Davidu, kjer sem pripravil svetilo maziljencu svojemu.Sovražnike njegove ogrnem s sramoto, nad njim pa bo cvetel venec njegov.
18U sram ću mu obući dušmane, a na njemu će blistat' vijenac moj."
18Sovražnike njegove ogrnem s sramoto, nad njim pa bo cvetel venec njegov.