¹Zašto se bune narodi, zašto puci ludosti snuju?

¹Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazne reči?

²Ustaju kraljevi zemaljski, knezovi se rotÄe protiv Jahve i Pomazanika njegova:

²Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se skupaj posvetujejo zoper GOSPODA in zoper Maziljenca njegovega,

³"Skršimo okove njihove i jaram njihov zbacimo!"

³govoreč: Raztrgajmo njih vezi in s sebe vrzimo njih spone!

⁴Smije se onaj što na nebu stoluje, Gospod im se podruguje.

⁴On, ki stoluje v nebesih, se smeje, zasmehuje jih Gospod.

⁵Tad im veli u svom gnjevu, žestinom ih on zbunjuje:

⁵Tedaj jih ogovori v jezi svoji in v srdu svojem jih prestraši:

⁶"TÓa ja kralja svog postavih nad Sionom, svojom svetom gorom."

⁶Jaz pa sem vendar postavil kralja svojega na Sionu, na gori svetosti svoje.

⁷Obznanjujem odluku Jahvinu: Gospodin mi reče: "Ti si sin moj, danas te rodih.

⁷Oznanim naj vam sklep: GOSPOD mi je rekel: Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil.

⁸Zatraži samo, i dat ću ti puke u baštinu, i u posjed krajeve zemaljske.

⁸Prosi me, in narode ti dam v dediščino in kraje zemlje v posest tvojo.

⁹Vladat ćeš njima palicom gvozdenÄom i razbit ih kao sud lončarski."

⁹Zdrobiš jih s palico železno, kakor prsteno posodo jih razbiješ.

¹⁰Opametite se sada, vi kraljevi, Urazumite se, suci zemaljski.

¹⁰Zdaj torej, o kralji, bodite pametni, dajte se poučiti, o zemlje sodniki!

¹¹Služite Jahvi sa strahom, s trepetom se pokorite njemu,

¹¹V svetem strahu služite GOSPODU in radujte se s trepetom.Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ker skoraj se razvname jeza njegova. Blagor vsem, ki imajo v njem zavetje svoje!

¹²da se ne razgnjevi te ne propadnete na putu, kad uskoro plane srdžba njegova. Blago svima koji se njemu utječu!

¹²Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ker skoraj se razvname jeza njegova. Blagor vsem, ki imajo v njem zavetje svoje!