1Zborovođi. Uza žičana glazbala. Poučna pjesma. Davidova.
1{Načelniku godbe; na strune. Pouk Davidov.} Sliši, o Bog, molitev mojo in prošnji moji se ne skrivaj!
2Počuj mi, Bože, molitvu, ne krij se molbi mojoj:
2Ozri se v me in mi odgovori; blodim v žalovanju svojem in ječati mi je
3obazri se na me i usliši me! Mučim se u svojoj tjeskobi,
3zavoljo glasú sovražnikovega, zavoljo stiskanja krivičnika. Ker name zvračajo krivico in v jezi me preganjajo.
4zbuni me vika dušmanska i tlačenje grešničko. Navališe na me nesrećom, bijesno me progone.
4Srce se mi krči v životu, in smrtni strahovi so me obšli.
5Srce mi je ustreptalo i strah me samrtni spopade.
5Strah in trepet me napadata, in groza me je prevladala.
6Užas me i trepet hvata, groza me obuze.
6In sem rekel: O, da bi imel peruti kakor golob, zletel bi, kjer bi mogel počivati.
7Zavapih: "O, da su mi krila golubinja, odletio bih da otpočinem!
7Glej, kar najdalje bi pobegnil, prebival bi v puščavi. (Sela.)
8Daleko, daleko bih letio, u pustinji se nastanio;
8Hitel bi, da si najdem zavetja pred besnečim vetrom, pred viharjem.
9brzo bih si potražio sklonište od bijesne oluje i vihora."
9Pogúbi, Gospod, razdeli njih jezik; ker silovitost in prepir vidim v mestu.
10Smeti ih, Gospode, podvoji im jezike, jer nasilje i svađu vidim u gradu;
10Po dnevi in po noči prežeč pohajajo po zidovju njegovem, krivica in hudobnost pa sta sredi njega.
11danju i noću zidinama kruže; bezakonja su i nevolje u njemu.
11Škodoželjnost je sredi njega, in z ulic njegovih se ne umakneta zatira in zvijača.
12Usred njega zasjede, s ulica mu nepravda i podlost ne odlaze.
12Kajti ne nasprotnik me sramoti, to bi prenašal; ne sovražilec moj se vzpenja proti meni, njemu bi se skril, –
13Da me pogrdio dušmanin, bio bih podnio; da se digao na me koji me mrzi, pred njim bih se sakrio.
13temuč ti, človek, meni enak, prijatelj moj in zaupnik moj,
14Ali ti, ti si to bio, meni jednak, prijatelj moj, moj pouzdanik
14ki sva skupaj sladko se družila, v hišo Božjo hodila z veselo množico.
15s kojim sam slatko drugovao i složno hodismo u Domu Božjemu.
15Smrt naj jih preseneti! živi naj se pogreznejo v kraj mrtvih, ker hudobnost je v njih prebivališču, sredi med njimi.
16Smrt neka ih zaskoči, živi nek' siđu u Podzemlje jer im je pakost u stanu i srcu.
16Jaz pa bom klical Boga, in GOSPOD me bo rešil.
17A ja ću Boga prizvati, i Jahve će me spasiti.
17Zvečer in zjutraj in opoldne bom tožil in stokal, dokler ne usliši mojega glasu.
18Večerom, jutrom i o podne tužan ću jecati, i on će čuti vapaj moj.
18Otel je in v mir postavil dušo mojo iz boja zoper mene; kajti z mnogimi krdeli so se vojskovali proti meni.
19Dat će mi mira od onih koji me progone: jer mnogi su protiv mene.
19Slišal bo Bog mogočni in jim odgovoril, saj on sedi na prestolu od vekomaj (Sela.), njim, v katerih ni premembe misli in se ne boje Boga.
20Bog će čuti i njih poniziti, Onaj koji kraljuje odvijeka, jer se ne popravljaju, Boga se ne boje.
20Nezvestnik je iztegnil roko svojo zoper nje, ki so živeli v miru ž njim; zavezo svojo je oskrunil.
21Podižu ruke na prijatelje, savez svoj oskvrnjuju.
21Gladke so, maslene besede njegove, a vojska tiči v njegovem srcu; mehkejši od olja so govori njegovi, in vendar so goli meči.
22Usta su im glađa od maslaca, a srce ratoborno; riječi blaže od ulja, a oni - isukani mačevi.
22Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.In ti, o Bog, jih pahneš v jamo pogube; ljudje krvoločni in zvijačni ne dožive dni svojih polovice. Jaz pa bom v tebe upal.
23Povjeri Jahvi svu svoju brigu, i on će te pokrijepiti: neće dati da ikada posrne pravednik.
23In ti, o Bog, jih pahneš v jamo pogube; ljudje krvoločni in zvijačni ne dožive dni svojih polovice. Jaz pa bom v tebe upal.
24A njih ti, o Bože, strmoglavi u jamu grobnu! Krvoloci i varalice ni polovicu dana neće doživjeti! A ja se u tebe uzdam!