1Já jsem muž okoušející trápení od metly rozhněvání Božího.
1Jaz sem tisti mož, ki okuša bridkost po šibi togote njegove.
2Zahnal mne, a uvedl do tmy a ne k světlu.
2Mene vodi in goni po temi, ne pa po svetlobi.
3Toliko proti mně se postavuje, a obrací ruku svou přes celý den.
3Samo meni nasprotujoč, obrača proti meni roko svojo ves dan.
4Uvedl sešlost na tělo mé a kůži mou, a polámal kosti mé.
4Storil je, da se je postaralo meso moje in koža moja, kosti moje je potrl.
5Zastavěl mne a obklíčil přeodpornou hořkostí.
5Zidal je zoper mene in me obdal s strupeno grenkobo in nadlogo.
6Postavil mne v tmavých místech jako ty, kteříž již dávno zemřeli.
6Velel mi je bivati v temnih krajih, kakor tisti, ki so mrtvi za vselej.
7Ohradil mne, abych nevyšel; obtížil ocelivý řetěz můj.
7Ogradil me je, da ne morem uiti, dejal me je v težko železje.
8A jakžkoli volám a křičím, zacpává uši před mou modlitbou.
8Ko tudi kličem in vpijem, ne pusti k sebi prošnje moje.
9Ohradil cesty mé tesaným kamenem, a stezky mé zmátl.
9Pota moja je zagradil z rezanim kamenjem, steze mi je izprevrgel.
10Jest nedvěd číhající na mne, lev v skrejších.
10Kakor prežeč medved mi je, kakor lev v zasedi.
11Cesty mé stočil, anobrž roztrhal mne, a na to mne přivedl, abych byl pustý.
11Pota moja je napravil tavajoča in me je raztrgal, me opustošil.
12Natáhl lučiště své, a vystavil mne za cíl střelám.
12Napel je lok svoj in me je postavil pšici svoji za cilj.
13Postřelil ledví má střelami toulu svého.
13V ledice moje je izpustil tula svojega strelice.
14Jsem v posměchu se vším lidem svým, a písničkou jejich přes celý den.
14V smeh sem vsemu ljudstvu svojemu, njih pesmica ves dan.
15Sytí mne hořkostmi, opojuje mne pelynkem.
15Nasitil me je z najhujšo bridkostjo, upijanil me je s pelinom.
16Nadto potřel o kameníčko zuby mé, vrazil mne do popela.
16In s kamenjem mi je zdrobil zobe, povalil me je v pepel.
17Tak jsi vzdálil, ó Bože, duši mou od pokoje, až zapomínám na pohodlí,
17In vržena je daleč od miru duša moja, pozabil sem, kar je sreča.
18A říkám: Zahynulatě síla má i naděje má, kterouž jsem měl v Hospodinu.
18In rekel sem: Izginila je moč moja in moje upanje v GOSPODA.
19A však duše má rozvažujíc trápení svá a pláč svůj, pelynek a žluč,
19Spomni se edinščine moje in tavanja mojega, pelina in grenkega strupa!
20Rozvažujíc to ustavičně, ponižuje se ve mně.
20Spominja se tega vedno duša moja in je potrta v meni.
21A přivodě sobě to ku paměti, (naději mám),
21To si hočem vtisniti v srce, zato bom upal:
22Že veliké jest milosrdenství Hospodinovo, když jsme do konce nevyhynuli. Nepřestávajíť zajisté slitování jeho,
22Prevelika dobrotljivost GOSPODOVA je, da nismo docela pokončani, ker nima konca usmiljenje njegovo,
23Ale nová jsou každého jitra; převeliká jest pravda tvá.
23novo je vsako jutro; preobila je zvestoba tvoja.
24Díl můj jest Hospodin, říká duše má; protož naději mám v něm.
24Delež moj je GOSPOD, govori duša moja, zato bom upal vanj.
25Dobrý jest Hospodin těm, jenž očekávají na něj, duši té, kteráž ho hledá.
25Dober je GOSPOD njim, ki ga čakajo, duši, ki ga išče.
26Dobré jest trpělivě očekávajícímu na spasení Hospodinovo.
26Dobro je možu, da upa in tiho čaka rešitve GOSPODOVE.
27Dobré jest muži tomu, kterýž by nosil jho od dětinství svého,
27Dobro je možu, da je nosil jarem v mladosti svoji.
28Kterýž by pak byl opuštěn, trpělivě se má v tom, což na něj vloženo,
28Samoten naj sedi in molči, ker mu ga je naložil Gospod.
29Dávaje do prachu ústa svá, až by se ukázala naděje,
29V prah naj položi usta: morda je še upanje.
30Nastavuje líce tomu, kdož jej bije, a sytě se potupou.
30Njemu, ki ga bije, naj pomoli lice svoje; nasiti se naj s sramoto.
31Neboť nezamítá Pán na věčnost;
31Kajti Gospod ne zameta vekomaj;
32Nýbrž ačkoli zarmucuje, však slitovává se podlé množství milosrdenství svého.
32marveč, ko je užalostil, se tudi usmili po obilosti dobrot svojih.
33Netrápíť zajisté z srdce svého, aniž zarmucuje synů lidských.
33Nikakor ne muči iz srca, ne žali otrok človeških.
34Aby kdo potíral nohama svýma všecky vězně v zemi,
34Če kdo gazi vse zvezane na zemlji,
35Aby nespravedlivě soudil muže před oblíčejem Nejvyššího,
35če zavija pravico možu pred obličjem Najvišjega,
36Aby převracel člověka v při jeho, Pán nelibuje.
36če prekanja človeka v pravdi njegovi: ne bo li Gospod pazil na to?
37Kdo jest, ješto když řekl, stalo se něco, a Pán nepřikázal?
37Kdo je, ki je velel, in se je zgodilo, če ni tega zapovedal Gospod?
38Z úst Nejvyššího zdali nepochází zlé i dobré?
38Ali ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro?
39Proč by tedy sobě stýskal člověk živý, muž nad kázní za hříchy své?
39Kaj bi tožil človek, dokler živi? Vsakdo naj toži zaradi svojih grehov!
40Zpytujme raději a ohledujme cest našich, a navraťme se až k Hospodinu.
40Preiskujmo ter izsledujmo pota svoja in vrnimo se do GOSPODA!
41Pozdvihujme srdcí i rukou svých k Bohu silnému v nebe.
41Povzdignimo dušo svojo z rokami vred k Bogu mogočnemu v nebesih!
42Myť jsme se zpronevěřili, a zpurní jsme byli, protož ty neodpouštíš.
42Mi, mi smo se pregrešili in se uprli; ti nisi odpustil.
43Obestřels se hněvem a stiháš nás, morduješ a nešanuješ.
43Ogrnil si se z jezo in preganjal nas, moril si brez milosti.
44Obestřels se oblakem, aby nemohla proniknouti k tobě modlitba.
44Z oblakom si se ogrnil, da ne predere molitev.
45Za smeti a povrhel položil jsi nás u prostřed národů těchto.
45Za nesnago in izmeček si nas postavil sredi ljudstev.
46Rozdírají na nás ústa svá všickni nepřátelé naši.
46Vsi sovražniki naši so usta svoja razširili zoper nas.
47Strach a jáma potkala nás, zpuštění a setření.
47Groza in jama sta blizu nas, razdejanje in poguba.
48Potokové vod tekou z očí mých pro potření dcery lidu mého.
48Potoke vodá toči oko moje zavoljo pogube hčere mojega ljudstva.
49Oči mé slzí bez přestání, proto že není žádného odtušení,
49Oko moje se solzi in ne neha, ni nobenega prestanka,
50Ažby popatřil a shlédl Hospodin s nebe.
50dokler se GOSPOD iz nebes ne ozre in ne vidi.
51Oči mé rmoutí duši mou pro všecky dcery města mého.
51Oko moje mi žali srce zavoljo vseh hčer mesta mojega.
52Loviliť jsou mne ustavičně, jako ptáče, nepřátelé moji bez příčiny.
52Lovili so me hudo kakor ptičico, kateri me sovražijo brez vzroka.
53Uvrhli do jámy život můj, a přimetali mne kamením.
53V jamo so pehnili življenje moje, da me uničijo, in kamenje so lučali v me.
54Rozvodnily se vody nad hlavou mou, řekl jsem: Jižtě po mně.
54Vode so mi kipele čez glavo, dejal sem: Pokončan sem!
55Vzývám jméno tvé, ó Hospodine, z jámy nejhlubší.
55Klical sem ime tvoje, o GOSPOD, iz jame pregloboke.
56Hlas můj vyslýchával jsi; nezacpávejž ucha svého před vzdycháním mým a voláním mým.
56Glas moj si čul; ne skrivaj ušesa svojega zdihovanju mojemu, vpitju mojemu.
57V ten den, v němž jsem tě vzýval, přicházeje, říkávals: Neboj se.
57Približal si se tisti dan, ko sem klical; rekel si: Ne boj se!
58Pane, zasazuje se o při duše mé, vysvobozoval jsi život můj.
58Sodil si, Gospod, pravdo duše moje, odrešil si življenje moje.
59Vidíš, ó Hospodine, převrácenost, kteráž se mně děje, dopomoziž mi k spravedlnosti.
59Videl si, o GOSPOD, krivico, ki se mi godi; razsodi pravdo mojo!
60Vidíš všecko vymstívání se jejich, všecky úklady jejich proti mně.
60Videl si vse njih maščevanje in vse njih naklepe zoper mene.
61Slýcháš utrhání jejich, ó Hospodine, i všecky obmysly jejich proti mně,
61Slišal si njih zasramovanje, o GOSPOD, in vse njih namere zoper mene,
62Řeči povstávajících proti mně, a přemyšlování jejich proti mně přes celý den.
62govorjenje tistih, ki so vstali nadme, in njih izmišljevanje zoper mene ves dan.
63Pohleď, jak při sedání jejich i povstání jejich jsem písničkou jejich.
63Glej jih, ko sede in ko vstajajo, da jim sem za pesmico!
64Dej jim odplatu, Hospodine, podlé díla rukou jejich.
64Plačaj jim povračilo, GOSPOD, po njih rok delu.
65Dej jim zatvrdilé srdce a prokletí své na ně.
65Daj jim zaslepljenost srca, prokletje tvoje pridi nadnje!Preganjaj jih v jezi in zatri jih izpod nebes GOSPODOVIH!
66Stihej v prchlivosti, a vyhlaď je, ať nejsou pod nebem tvým.
66Preganjaj jih v jezi in zatri jih izpod nebes GOSPODOVIH!