1Niemand is zo koen, dat hij hem opwekken zou; wie is dan hij, die zich voor Mijn aangezicht stellen zou?
1Moreš li leviatana [T. j. krokodil.] potegniti iz reke s trnkom, stisneš mu li z vrvjo jezik?
2Wie heeft Mij voorgekomen, dat Ik hem zou vergelden? Wat onder den gansen hemel is, is het Mijne.
2Moreš mu li potegniti ločkasto vrvco skozi nos in čeljust prebosti z obodcem?
3Ik zal zijn leden niet verzwijgen, noch het verhaal zijner sterkte, noch de bevalligheid zijner gestaltenis.
3Bo te li veliko prosil ali sladke besede ti govoril?
4Wie zou het opperste zijns kleeds ontdekken? Wie zou met zijn dubbelen breidel hem aankomen?
4Sklene li s teboj zavezo, da ga sprejmeš za hlapca za vekomaj?
5Wie zou de deuren zijns aangezichts opendoen? Rondom zijn tanden is verschrikking.
5Se li boš z njim igral kakor s ptičkom in ga privezal k deklam svojim?
6Zeer uitnemend zijn zijn sterke schilden, elkeen gesloten als met een nauwdrukkend zegel.
6Ali ga bodo prodajali tovariši ribičev, ga razdelili med trgovce?
7Het een is zo na aan het andere, dat de wind daar niet kan tussen komen.
7Moreš mu li kožo napolniti s sulicami in glavo njegovo z ostvami?
8Zij kleven aan elkander, zij vatten zich samen, dat zij zich niet scheiden.
8Položi le roko nanj – a pomni boj, ne boš tega storil v drugič!
9Elk een zijner niezingen doet een licht schijnen; en zijn ogen zijn als de oogleden des dageraads.
9Glej, prazno je upanje, da ga dobiš; saj že njega pogled vrže človeka na tla.
10Uit zijn mond gaan fakkelen, vurige vonken raken er uit.
10Ni ga človeka toliko drznega, da bi ga dražil. – In kdo je, ki bi se smel postaviti pred moje obličje?
11Uit zijn neusgaten komt rook voort, als uit een ziedende pot en ruimen ketel.
11Kdo mi je dal kaj poprej, da bi mu moral povrniti? Kar je pod vesoljnim nebom, je moje.
12Zijn adem zou kolen doen vlammen, en een vlam komt uit zijn mond voort.
12Ne bom molčal o udih njegovih, ne o veliki moči in lepoti rasti njegove.
13In zijn hals herbergt de sterkte; voor hem springt zelfs de droefheid van vreugde op.
13Kdo mu odgrne povrhnje oklopje in kdo se osmeli seči mu med dvojno ozobje?
14De stukken van zijn vlees kleven samen; elkeen is vast in hem, het wordt niet bewogen.
14Kdo odpre vrata njegovega obličja? Okoli zob njegovih je groza.
15Zijn hart is vast gelijk een steen; ja, vast gelijk een deel van den ondersten molensteen.
15Ponos njegov so močni ščiti, ščit s ščitom sklenjen s trdnim pečatom.
16Van zijn verheffen schromen de sterken; om zijner doorbrekingen wille ontzondigen zij zich.
16Drug z drugim se tesno skladajo, da še sapica ne pihne skozi nje;
17Raakt hem iemand met het zwaard, dat zal niet bestaan, spies, schicht noch pantsier.
17drug na drugem vise trdno, med sabo staknjeni se ne ločijo.
18Hij acht het ijzer voor stro, en het staal voor verrot hout.
18Kihanje njegovo zažiga svetlobo, oči njegove so kakor trepalnice jutranje zarje.
19De pijl zal hem niet doen vlieden, de slingerstenen worden hem in stoppelen veranderd.
19Iz ust mu pohajajo goreče bakle, ognjene iskre se sipljejo iz njih.
20De werpstenen worden van hem geacht als stoppelen, en hij belacht de drilling der lans.
20Iz nozdrvi se mu vali dim kakor iz lonca, kipečega nad gorečim dračjem.
21Onder hem zijn scherpe scherven; hij spreidt zich op het puntachtige, als op slijk.
21Sapa njegova razžiga žerjavico, iz ust pa mu šviga plamen.
22Hij doet de diepte zieden gelijk een pot; hij stelt de zee als een apothekerskokerij.
22Na vratu njegovem prebiva moč in strah skače pred njim.
23Achter zich verlicht hij het pad; men zou den afgrond voor grijzigheid houden.
23Podgrlje na telesu mu visi trdno, tesno se ga oklepa, se ne gane.
24Op de aarde is niets met hem te vergelijken, die gemaakt is om zonder schrik te wezen.
24Srce njegovo je trdo kakor kamen, trdo kakor spodnji kamen mlinski.
25Hij aanziet alles, wat hoog is, hij is een koning over alle jonge hoogmoedige dieren.
25Kadar se vzdigne, se boje močni, od osupnosti ne dosežejo namere svoje.
26
26Če ga kdo zadene z mečem, ne obtiči v njem, tudi ne kopje, ne strela, ne ostve.
27
27Za železo se toliko meni kakor za slamo in za bron kakor za gnil les.
28
28Nobena pšica ga ne požene v beg, kameni s prače so mu kakor pleve,
29
29kiji kakor bilke in svrčeči sulici se smeje.
30
30Spodnja stran njegova so ostre čepinje; kakor mlatilni voz gre čez blato.
31
31Napravlja, da vre v globočini kakor v loncu, da je morje kakor kotel z vročim mazilom.
32
32Svetlo stezo za sabo dela, da se kaže kakor glava osivela.
33
33Na zemlji mu ga ni para, njemu, ki je ustvarjen, da bodi brez strahu.Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.
34
34Vse visoko smelo gleda, kralj je vsem zverem ponosnim.