¹Siis ta käskis oma kojaülemat, öeldes: 'Täida meeste kotid viljaga, nii palju kui nad jaksavad kanda, ja pane igamehe raha ta koti suhu.

¹Nato zapove upravniku hiše svoje: Napolni vreče teh mož z žitom, kolikor bodo mogli nesti, in položi denar vsakega zgoraj v vrečo njegovo.

²Ja minu karikas, see hõbekarikas, pane noorima venna koti suhu koos ta viljarahaga!' Ja ta tegi, nagu Joosep käskis.

²Kupo mojo pa, kupo srebrno, deni na vrh v vrečo najmlajšega in denar za žito njegovo. In stori po besedi Jožefovi, ki jo je govoril.

³Hommikul, kui läks valgeks, lasti minema mehed ja nende eeslid.

³Danilo se je že, ko so odpustili može ž njih osli.

⁴Kui nad olid linnast lahkunud ega olnud veel kaugele jõudnud, ütles Joosep oma kojaülemale: 'Võta kätte, aja mehi taga, ja kui oled nad tabanud, siis ütle neile: Miks tasute head kurjaga?

⁴Še niso bili prišli daleč iz mesta, ko veli Jožef upravniku hiše svoje: Vstani in híti za možmi, in ko jih dojdeš, jim reci: Zakaj vračate hudo za dobro?

⁵Eks see ole see, millest mu isand joob ja millest ta endeid otsib? Olete käitunud halvasti, et tegite nõnda!'

⁵Ali ni tisto, iz česar pije gospod moj in s česar pomočjo prorokuje? Hudo ste ravnali, ko ste storili to.

⁶Ja kui ta nad tabas, siis ta rääkis neile needsamad sõnad.

⁶Dojde jih torej in ogovori s takimi besedami.

⁷Aga nad vastasid temale: 'Miks räägib mu isand nõndaviisi? Su sulastele oleks teotuseks nõnda teha.

⁷Oni pa mu reko: Zakaj govori gospod naš take besede? Tega ne, da bi hlapci tvoji bili storili tako stvar!

⁸Vaata, raha, mis me leidsime oma kottide suust, tõime sulle tagasi Kaananimaalt. Kuidas võiksime siis varastada su isanda kojast hõbedat või kulda?

⁸Glej, denar, ki smo ga našli zvrha v vrečah svojih, smo prinesli zopet k tebi iz dežele Kanaanske: kako bi bili torej ukradli iz hiše gospoda tvojega srebro ali zlato?

⁹Kelle juurest su sulaste hulgast see leitakse, surgu, ja me teised jääme su isandale orjadeks!'

⁹Pri katerem izmed hlapcev tvojih se najde, on naj umre, in tudi mi bodemo hlapci našemu gospodu.

¹⁰Siis ta ütles: 'Olgu see nüüd ka nõnda teie sõnade järgi! Kelle juurest see leitakse, jäägu mulle sulaseks, ja te teised olete süüta!'

¹⁰On pa reče: Bodi torej po vaši besedi: pri katerem se najde, on mi bodi hlapec, vi pa bodite nedolžni.

¹¹Ja nad tõttasid ning tõstsid igaüks oma koti maha ja iga mees tegi oma koti lahti.

¹¹Hitro so torej deli vsak svojo vrečo na tla, in vsak razveže svojo.

¹²Ja ta otsis nad läbi, alates vanemast ja lõpetades nooremaga - ja karikas leiti Benjamini kotist.

¹²In on je preiskoval, pri najstarejšem je začel in pri najmlajšem končal: našel pa je kupo v vreči Benjaminovi.

¹³Siis nad käristasid oma riided lõhki, iga mees pani oma eeslile koorma selga ja nad läksid tagasi linna.

¹³Tedaj raztrgajo oblačila svoja in nalože tovor vsak na svojega osla, in se vrnejo v mesto.

¹⁴Ja Juuda läks koos oma vendadega Joosepi kotta, kes oli alles seal, ja nad heitsid maha tema ette.

¹⁴In Juda vstopi z brati svojimi v hišo Jožefovo, ko je bil on še tam, in popadajo pred obličje njegovo na tla.

¹⁵Ja Joosep ütles neile: 'Mis tegu see on, mis te olete teinud? Eks te tea, et niisugune mees nagu mina oskab endeid seletada?'

¹⁵Jožef pa jim reče: Kakšna je to pregreha, ki ste jo storili? Niste li vedeli, da mož, kakršen sem jaz, more prorokovati?

¹⁶Siis vastas Juuda: 'Mida me oma isandale ütleme? Kuidas peame rääkima ja kuidas endid õigustama? Jumal on avastanud su sulaste süü. Vaata, me jääme oma isandale sulaseiks, niihästi meie kui see, kelle käest karikas leiti.'

¹⁶Tedaj reče Juda: Kaj bi rekli gospodu svojemu? kaj bi pravili? ali kako bi se opravičili? Bog sam je našel krivico hlapcev tvojih. Glej, mi smo hlapci svojemu gospodu, mi in on, v čigar roki se je našla tista kupa.

¹⁷Aga ta ütles: 'Ei tule mulle mõttessegi seda teha! Mees, kelle käest karikas leiti, peab jääma mulle sulaseks, te teised aga minge rahuga oma isa juurde!'

¹⁷In on veli: Ne tako, da bi jaz to storil! Mož, v čigar roki se je našla kupa, on mi bodi hlapec, vi pa pojdite v miru k očetu svojemu.

¹⁸Siis astus Juuda tema juurde ja ütles: 'Mu isand, luba ometi oma sulast rääkida üks sõna mu isanda kõrva ees ja su viha ärgu süttigu põlema oma sulase vastu, sest sina oled nagu vaarao ise!

¹⁸Ali Juda pristopi k njemu in reče: Prosim, gospod moj, govori naj hlapec tvoj besedo v prijazen posluh gospoda svojega, in ne razsrdi se zoper hlapca svojega: ti namreč si prav kakor Faraon.

¹⁹Mu isand küsis oma sulaseilt, öeldes: On teil isa või mõni vend?

¹⁹Gospod moj je vprašal hlapce svoje in rekel: Imate li očeta ali brata?

²⁰Ja meie vastasime oma isandale: Meil on vana isa ja üks nooruk, ta vanas eas sündinud, alles noor; aga selle vend on surnud ja ta on üksi oma emast järele jäänud, ja ta isa armastab teda.

²⁰Rekli pa smo gospodu svojemu: Imamo očeta starčka in mladega dečka, ki se mu je rodil v starosti, brat njegov pa je umrl, in ostal je sam od matere svoje in ljubček je očetu svojemu.

²¹Ja sa ütlesid oma sulaseile: Tooge ta minu juurde, et ma näeksin teda oma silmaga!

²¹In rekel si hlapcem svojim: Dejte, da pride doli k meni in ga vidim s svojimi očmi.

²²Ja me vastasime oma isandale: Nooruk ei või isast lahkuda. Kui ta lahkuks oma isast, siis see sureks.

²²In čeprav smo rekli svojemu gospodu: Deček ne more zapustiti svojega očeta; ako ga zapusti, umre oče,

²³Ja sa ütlesid oma sulaseile: Kui teie noorim vend ei tule koos teiega, siis te ei saa enam näha mu nägu.

²³si dejal hlapcem svojim: Ako ne pride doli brat vaš najmlajši z vami, ne boste več videli mojega obličja.

²⁴Ja kui me läksime su sulase, meie isa juurde ja andsime temale teada oma isanda sõnad,

²⁴Ko smo pa prišli gori k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, smo mu sporočili besede gospoda svojega.

²⁵siis ütles meie isa: Minge jälle tagasi, ostke meile pisut leiba!

²⁵Ko je potem rekel naš oče: Pojdite zopet, kupite nam malo žita,

²⁶Aga me vastasime: Me ei või minna. Kui meie noorim vend on koos meiega, siis me läheme, sest me ei saa näha selle mehe nägu, kui meie noorim vend ei ole koos meiega.

²⁶smo odgovorili: Ne moremo iti doli; samo če bode brat naš najmlajši z nami, pojdemo; ker ne smemo videti obličja onega moža, ako ne bode brata našega najmlajšega z nami.

²⁷Ja su sulane, minu isa, ütles meile: Te teate, et mu naine on mulle kaks poega ilmale toonud.

²⁷In rekel nam je hlapec tvoj, moj oče: Vi veste, da mi je dva rodila žena moja;

²⁸Aga üks läks mu juurest ära ja ma ütlesin: Ta on tõesti maha murtud! Ja ma pole teda tänini enam näinud.

²⁸prvi je šel od mene, in rekel sem: Gotovo je raztrgan, in nisem ga videl do sedaj.

²⁹Kui te nüüd võtate ka selle mu silma alt ja temaga juhtub õnnetus, siis saadate mu hallid juuksed kurvastusega hauda.

²⁹Ako torej odpeljete še tegale izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, pripravite sivo glavo mojo od nesreče v grob [Hebr. šeol.].

³⁰Ja kui ma nüüd tuleksin su sulase, oma isa juurde ja koos meiega ei oleks poiss, kelle hingesse tema hing on kiindunud,

³⁰Zdaj torej, kadar pridem k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, in tega dečka ne bode z nami, ko je očetova duša zvezana ž njegovo dušo,

³¹ja kui ta siis näeb, et poissi ei ole, ta sureb ja su sulased on sinu sulase, meie isa hallid juuksed saatnud murega hauda,

³¹se zgodi, da umre, ko bo videl, da ni tu dečka: tako bodo hlapci tvoji sivo glavo hlapca tvojega, našega očeta, z žalostjo spravili v grob.

³²sest su sulane on poisile käemeheks mu isa juures, kuna ma olen öelnud: Kui ma ei too teda sinu juurde, siis ma jään oma isa ees alatiseks süüdlaseks.

³²Hlapec tvoj je namreč postal porok za dečka pred očetom svojim, ker je rekel: Ako ti ga ne pripeljem, kriv naj bodem zoper očeta svojega vse žive dni.

³³Ja nüüd siis jäägu su sulane poisi asemel sulaseks mu isandale ja poiss mingu koos oma vendadega!

³³Zdaj torej naj ostane, prosim, hlapec tvoj namesto dečka kot suženj svojemu gospodu, deček pa naj gre gori z brati svojimi.Kajti kako naj grem gori k očetu svojemu, ko dečka ne bode z menoj? ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!

³⁴Sest kuidas võiksin minna oma isa juurde, kui poiss ei oleks koos minuga? Et ma ei näeks seda õnnetust, mis juhtub mu isaga!'

³⁴Kajti kako naj grem gori k očetu svojemu, ko dečka ne bode z menoj? ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!