¹¶ A, i taua wa ka whakatika a Mikaera, te rangatira nui e tu nei hei hoa mo nga tama a tou iwi; na he wa raruraru taua wa, kahore mai i mua i te wa i whai iwi ai a taea noatia taua wa nei; hei taua wa ka mawhiti tou iwi, te hunga katoa e kitea kua oti te tuhituhi ki te pukapuka.

¹In tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki se poteguje za sinove ljudstva tvojega; in bode čas stiske, kakršne ni bilo, odkar je narod, do tistega časa. A v tistem času bo oteto ljudstvo tvoje, vsak, kogar najdejo zapisanega v knjigi.

²Na he tokomaha o te hunga e moe ana i te puehu o te oneone e ara ake, ko etahi ki te ora tonu, ko etahi ki te whakama, ki te whakarihariha mutungakore.

²In mnogi iz teh, ki spe v prahu zemlje, se bodo prebudili: ti za večno življenje, oni pa za sramoto, za večno gnusobo.

³A ka tiaho te hunga whakaaro nui ano kei te tiaho o te kikorangi; me te hunga hoki nana i anga ai nga tangata tokomaha ki te tika, ka rite ratou ki nga whetu a ake ake.

³In razumni se bodo svetili kakor svetlost nebesnega obloka in tisti, ki mnoge vodijo v pravičnost, kakor zvezde vselej in vekomaj.

⁴Ko koe ia, e Raniera, kopia nga kupu, hiritia ano te pukapuka a taea noatia te mutunga: he tokomaha e kopikopiko, ka nui haere ano te matauranga.

⁴Ti pa, Daniel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca. Mnogi bodo to preiskovali in spoznanje se pomnoži.

⁵¶ Katahi ahau, a Raniera, ka titiro, na ko etahi atu tokorua e tu ana, ko tetahi i tenei taha o te parenga o te awa, ko tetahi i tera taha o te parenga o te awa.

⁵Tedaj pogledam jaz Daniel in glej: druga dva stojita tu, eden na tem bregu, drugi na onem bregu reke.

⁶Na ko te meatanga a tetahi ki te tangata i te kakahu rinena, ki tera i runga i nga wai o te awa, Ko ahea ra ano te mutunga o enei mea whakamiharo?

⁶In eden reče možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodo reke: Kdaj bo konec teh čudovitih reči?

⁷A i rongo ahau i ta te tangata i te kakahu rinena, i ta tera i runga i nga wai o te awa, i te aranga o tona matau, o tona maui whaka te rangi, a oatitia ana e ia ma tera e ora tonu ana ake ake, kia taka ra ano tetahi wa, nga wa, me te hawhe; a ki a oti ta ratou tukituki i te kaha o te iwi tapu, katahi ka oti enei katoa.

⁷In slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodo reke, ko je povzdignil desnico in levico proti nebu in prisegel pri njem, ki živi vekomaj: Čas, dva časa in pol časa; in ko dokončajo drobljenje moči svetega ljudstva, se vse te reči dopolnijo.

⁸A ka rongo ahau, engari kihai i matau; katahi ahau ka mea, E toku Ariki, he aha ra te mutunga o enei mea?

⁸In jaz sem slišal, a nisem razumel; in rečem: Gospod moj, kaj bode posledek teh reči?

⁹Katahi tera ka ki mai, Haere, e Raniera, kua oti hoki nga kupu te kokopi atu, hiri rawa a taea noatia te wa o te mutunga.

⁹In veli: Pojdi, Daniel, kajti besede bodo na skrivnem hranjene in zapečatene do časa konca.

¹⁰He tokomaha e mea i a ratou kia pokekore, kia ma, kia parakore; engari ko te hunga kino ka mahi i te kino, a e kore tetahi o te hunga kino e matau; ko te hunga whai whakaaro ia ka matau.

¹⁰Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, a brezbožni bodo brezbožno delali; nobeden brezbožni pa ne bo umel, ali razumni bodo umeli.

¹¹Na, mai o te wa e whakakahoretia ai te patunga tapu tuturu, e tu ai te mea whakarihariha, te mea whakangaro, kotahi mano e rua rau e iwa tekau nga ra.

¹¹In od časa, ko bo odpravljena neprestana daritev in se postavi gnusoba, ki povzroča opustošenje, bode tisoč dvesto in devetdeset dni.

¹²Ka hari te tangata e tatari ana, a ka tutuki ki nga ra kotahi mano e toru rau e toru tekau ma rima.

¹²Blagor mu, kdor bo čakal in dosegel tisoč tristo petintrideset dni.Ti pa pojdi, dokler ne pride konec! Počival boš in vstaneš, da prejmeš delež svoj ob koncu dni.

¹³Na haere kia taea ra ano te mutunga; ka okioki hoki koe, a ka tu ki tou wahi i te mutunga o nga ra.

¹³Ti pa pojdi, dokler ne pride konec! Počival boš in vstaneš, da prejmeš delež svoj ob koncu dni.