¹¶ A ka whiti ratou ki tawahi o te moana, ki te whenua o nga kararini.

¹In pridejo na drugo stran morja, v pokrajino Gerazenov.

²Na, mahuta kau i te kaipuke, ka tutaki ki a ia tetahi tangata i puta mai i nga urupa, he wairua poke tona,

²In precej, ko stopi iz ladje, ga sreča človek iz grobov, ki je imel nečistega duha

³Kei nga urupa nei tona nohoanga; a, ahakoa he mekameka, hore rawa ia i taea e tetahi tangata te here.

³in mu je bilo prebivališče po grobih; in tudi z verigo ga ni mogel nihče več zvezati;

⁴He maha hoki ona herenga ki nga here waewae, ki nga mekameka, heoi motumotuhia ana e ia nga mekameka, mongomonga noa ano nga here waewae: kihai tetahi tangata i kaha ki te whakamarie i a ia.

⁴bil je namreč velikokrat zvezan z oklepi in verigami, pa je verige potrgal in oklepe razdrobil, in nihče ga ni mogel ukrotiti;

⁵I nga urupa tonu ia, i nga maunga i te po, i te ao, e hamama ana, e haehae ana i a ia ki te kohatu.

⁵in vedno, po noči in po dnevi, je bival po gorah in po grobih ter kričal in se bil s kamenjem.

⁶A, i tona kitenga i a Ihu i tawhiti, oma ana ia, koropiko ana ki a ia.

⁶Ko pa ugleda Jezusa oddaleč, priteče ter se mu prikloni

⁷He nui tona reo ki te karanga, ka mea, Ko te aha taku ki a koe, e Ihu, e te Tama a te Atua, a te Runga Rawa? ko te Atua taku whakaoati mou, na kaua ahau e whakamamaetia.

⁷in na ves glas kričeč, reče: Kaj imam s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Zaklinjam te pri Bogu, ne muči me!

⁸He meatanga hoki nana ki a ia, Puta mai i tenei tangata, e te wairua poke.

⁸Pravil mu je namreč: Izidi, nečisti duh, iz tega človeka!

⁹Na ka ui ia ki a ia, Ko wai tou ingoa? Ka whakahokia e tera, ka mea, Ko Rihiona toku ingoa: he tokomaha hoki matou.

⁹In ga vpraša: Kako ti je ime? In mu reče: Legijon mi je ime, ker nas je mnogo.

¹⁰A he nui tana inoi ki a ia kia kaua ratou e tonoa atu i taua whenua.

¹⁰In prosi ga zelo, naj jih ne izžene iz tega kraja.

¹¹Na kei reira, kei nga maunga, tetahi kahui poaka e kai ana, tona tini.

¹¹Bila je pa tam pri gori velika čreda svinj, ki so se pasle.

¹²Na ka inoi nga rewera katoa ki a ia, ka mea, Tonoa matou ki nga poaka, kia tomo matou ki a ratou.

¹²In zaprosijo ga, rekoč: Pošlji nas v te svinje, da gremo vanje.

¹³Na tukua ana ratou e Ihu, Heoi, ko te putanga o nga wairua poke, ka tomo ki nga poaka: ko te tino rerenga o te kahui ra te pari ki te moana, ko te maha kei te rua mano, a paremo iho ki te moana.

¹³In Jezus jim dovoli. In nečisti duhovi izidejo in gredo v svinje, in zakadi se čreda, kakih dvatisoč, z brega v morje, ter potonejo v morju.

¹⁴Na whati ana nga kaiwhangai o nga poaka, a korerotia ana ki te pa, ki aua whenua. Na ka puta ratou a kia kite i taua mea kua meatia nei.

¹⁴In njih pastirji pobegnejo in oznanijo to v mestu in po deželi. In prebivalci gredo pogledat, kaj bi bilo to, kar se je zgodilo.

¹⁵A, no to ratou taenga mai ki a Ihu, ka kite i te tangata i nohoia nei e nga rewera, tera i te rihiona, e noho ana, kua oti te whakakakahu, kua tika nga mahara, ka mataku ratou.

¹⁵In pridejo k Jezusu in ugledajo obsedenca, da sedi in je oblečen in pameten, tistega, ki je imel legijon; in preplašijo se.

¹⁶A ka korerotia ki a ratou, e te hunga i kite, te meatanga ki te tangata i nga rewera, ki nga poaka hoki.

¹⁶In tisti, ki so videli, jim pripovedujejo, kako se je zgodilo obsedencu, in o svinjah.

¹⁷Na ka anga ratou ka tohe ki a ia kia haere atu i o ratou wahi.

¹⁷In začno ga prositi, naj odide iz njih krajev.

¹⁸A, no ka eke ia ki te kaipuke, ka inoi ki a ia te tangata i nga rewera, kia waiho ia hei hoa mona.

¹⁸In ko stopi v ladjo, ga zaprosi oni, ki je bil obseden, da sme ostati ž njim.

¹⁹Otira kihai a Ihu i tuku i a ia, engari i mea atu ki a ia, haere ki tou whare, ki ou whanaunga, ka korero ki a ratou i nga mea nui i meinga e te Ariki ki a koe, i tana atawhaitanga hoki i a koe.

¹⁹Jezus pa mu ne dopusti, ampak mu reče: Pojdi na svoj dom k svojcem in oznani jim, koliko ti je storil Gospod in kako se te je usmilil.

²⁰Na ka haere ia, ka anga ka korero ki Rekaporihi, i nga mea nunui i mea ai a Ihu ki a ia: a miharo ana nga tangata katoa.

²⁰In odide in začne oznanjevati po Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus; in vsi so se čudili.

²¹¶ A, no te whitinga atu ano o Ihu ki tawahi i runga i te kaipuke, he nui te tangata i huihui ki a ia: i te taha ano ia o te moana.

²¹In ko se prepelje Jezus v ladji zopet na drugo stran, se zbere pri njem velika množica; in bil je pri morju.

²²Na ko te haerenga mai o tetahi o nga rangatira o te whare karakia, ko Hairuha tona ingoa; ka kite i a ia, ka takoto ki ona waewae,

²²In glej, eden načelnikov shodnice, po imenu Jair, pride, in ko ga ugleda, mu pade pred noge

²³He nui tana inoi ki a ia, ka mea, Ko taku tamahine nohinohi kei te whakahemohemo: kia haere ake koe ki te whakapa i ou ringa ki a ia kia ora ai; a ka ora.

²³in ga zelo prosi, rekoč: Hčerka mi umira, pridi, položi nanjo roke, da ozdravi in živi.

²⁴Na haere tahi ana raua; he tini hoki te tangata i aru i a ia, popo tonu ki a ia.

²⁴In odide ž njim; in velika množica ga spremlja in ga stiskajo.

²⁵Na ko tetahi wahine e mate ana i te pakaruhanga toto, ka tekau ma rua nga tau,

²⁵In žena, ki je imela krvotok dvanajst let

²⁶He maha nga meatanga a nga rata tokomaha ki a ia, hemo noa ana rawa katoa, te matutu ake tetahi wahi, heoi kake haere ana te mate;

²⁶in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov in potrošila vse svoje, pa ji ni nič pomagalo, ampak še huje je bilo:

²⁷A, no tona rongonga ki a Ihu, ka haere i muri i roto i te mano, a pa ana ki tona kakahu.

²⁷pride, ko je slišala o Jezusu, med množico odzadaj in se dotakne obleke njegove.

²⁸I mea hoki, Ahakoa pa kau ahau ki ona kakahu, ka ora ahau.

²⁸Reče si namreč: Če se dotaknem le obleke njegove, ozdravim.

²⁹A mimiti tonu ake te puna o ona toto; no ka mahara a roto o tona tinana kua ora ia i te mate.

²⁹In precej usahne vir krvi njene, in čuti v telesu, da je ozdravela od svoje nadloge.

³⁰Na mohio tonu a Ihu kua puta he mana i roto i a ia, ka tahurihuri i roto i te mano, ka mea, Ko wai tenei kua pa nei ki oku kakahu?

³⁰In Jezus precej spozna pri sebi, da je šla moč iz njega, in obrnivši se med množico, reče: Kdo se je dotaknil moje obleke?

³¹Ka mea ana akonga ki a ia, E kite ana koe i te mano e popo nei ki a koe, a e mea ana koe, Ko wai tenei kua pa mai ki ahau?

³¹In reko mu učenci njegovi: Saj vidiš ljudstvo, da te stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?

³²Heoi tirotiro ana ia kia kite i te wahine i mea nei i tenei mea.

³²In ozira se okoli, da bi ugledal tisto, ki je to storila.

³³Na ka haere mai te wahine me te wehi, me te wiri, i mahara hoki ki te mea i meatia ki a ia, a takoto ana ki tona aroaro, korerotia katoatia ana e ia te tikanga ki a ia.

³³Žena pa, vedoč, kaj se ji je zgodilo, uplašena in trepetaje pristopi in pade pred njim in mu pove vso resnico.

³⁴Ano ra ko Ihu ki a ia, E ko, na tou whakapono koe i ora ai; haere marie, kia ora koe i tou mate.

³⁴On ji pa reče: Hči, vera tvoja te je rešila; pojdi v miru in bodi zdrava od nadloge svoje.

³⁵¶ I a ia ano e korero ana, ka haere mai etahi o nga tangata a te rangatira o te whare karakia, ka mea, Kua mate tau tamahine: hei aha ake mau te whakararuraru i te Kaiwhakaako?

³⁵Ko še govori, pridejo od načelnika shodnice, rekoč: Hči tvoja je umrla, čemu še nadleguješ učenika?

³⁶Otira kahore a Ihu i aro ki te kupu i korerotia, ka mea atu ki te rangatira o te whare karakia, Kaua e wehi, ko te whakapono ia kia whakapono.

³⁶Jezus pa zasliši to besedo, ko so jo povedali, in reče načelniku shodnice: Ne boj se, le veruj!

³⁷A kihai tetahi tangata i tukua kia haere tahi me ia, ko Pita anake, ko hemi, ko Hoani teina o Hemi.

³⁷In ne pusti, da bi ga kdo spremljal, razen Peter in Jakob in Janez, Jakobov brat.

³⁸A, no te taenga atu ki te whare o te rangatira o te whare karakia, ka kite ia i te ngangau, i te nui hoki o te tangi, o te aue a etahi.

³⁸In pridejo v hišo načelnikovo, in vidi hrupno zmešnjavo ter da silno jokajo in žalujejo.

³⁹A, i tona tomokanga ki roto, ka mea ia ki a ratou, He aha koutou ka ngangau ai, ka tangi ai? kahore te kotiro i mate, engari e moe ana.

³⁹In ko vnide, jim reče: Kaj hrumite in jokate? Deklica ni umrla, marveč spi!

⁴⁰Na kataina iho ia e ratou. Heoi, ka oti katoa te pei ki waho, ka mau ia ki te papa, ki te whaea o te kotiro, ratou ko ona hoa, ka tomo ki te wahi i takoto ai te kotiro.

⁴⁰A oni se mu posmehujejo. On pa izžene vse in vzame s seboj otrokovega očeta in mater in svoje spremljevalce ter gre noter, kjer je deklica ležala.

⁴¹Na ka mau ia ki te ringa o te kotiro, ka mea ki a ia, Tarita kumi; ko tona whakamaoritanga tenei, E ko, ko taku kupu tenei ki a koe, e ara.

⁴¹In prijemši deklico za roko, ji veli: Talita kumi, to se pravi: Deklica, pravim ti, vstani!

⁴²Na whakatika tonu ake te kotiro, a haere ana; kotahi tekau ma rua hoki ona tau. Na ko te tino miharotanga i miharo ai ratou.

⁴²In precej vstane deklica in hodi; imela je namreč dvanajst let. In precej se začudijo na vso moč.In zapove jim strogo, da nihče ne zve tega, in naroči, naj ji dado jesti.

⁴³A he nui tana whakatupato i a ratou, kia kaua tenei e mohiotia e tetahi tangata; ka ki kia hoatu he kai mana.

⁴³In zapove jim strogo, da nihče ne zve tega, in naroči, naj ji dado jesti.