1Slovo Hospodinovo, ktoré sa stalo k Joelovi, synovi Petuelovmu.
1Beseda GOSPODOVA, ki je prišla Joelu, sinu Petuelovemu.
2Počujte to, starci, a pozorujte ušami, všetci obyvatelia zeme! Či sa to stalo za vašich dní a či za dní vašich otcov?
2Čujte to, starci, in nagnite ušesa, vsi prebivalci dežele! Se li je zgodilo kaj takega v dneh vaših ali v očetov vaših dnevih?
3Rozprávajte o tom svojim synom, a vaši synovia nech rozprávajú svojim synom a ich synovia pokoleniu, ktoré prijde potom.
3Pripovedujte o tem otrokom svojim in vaši otroci svojim otrokom in njih otroci prihodnjemu rodu:
4To, čo zostalo po húseniciach, požraly kobylky; to, čo zostalo po kobylkách, požrali pažraví chrobáci, a to, čo zostalo po chrobákoch, požrali chrústi.
4Kar je pustil žerec, je snedla kobilica; in kar je ostalo po kobilici, je snedel glodalec; kar pa je ostalo po glodalcu, je snedel pokončevalec [Imena četverim vrstam kobilic.].
5Prebuďte sa, opilci, a plačte, a kvíľte všetci, ktorí pijete víno, nad novým vínom sladkým, pretože bude vyťaté z vašich úst.
5Zdramite se, ki ste pijani, in jokajte! in tulite vsi, ki pijete vino, zavoljo novega vina, da je vzeto od vaših ust!
6Lebo prišiel národ hore na moju zem, mocný, a niet mu počtu; jeho zuby sú zubami ľva, a má črenové zuby ľvice.
6Kajti narod je prišel gori v deželo mojo, mogočen in brezštevilen; njegovi zobje so levovi zobje in grizalo ima kakor levinja.
7Obráti môj vinič na pustinu a môj fík na rázgy, olúpe ho docela a odhodí; jeho letorasty obelejú.
7V pustoto je naredil vinsko trto mojo in polomil smokev mojo; dočista jo je ogolil in na tla pometal; obeljene so veje njene.
8Kvíľ ako panna, opásaná smútočným vrecom, nad mužom svojej mladosti!
8Plakaj, dežela, kakor devica, ki je oblečena v raševnik zavoljo zaročenca mladosti svoje.
9Vyťatý bude obetný dar obilný i liata obeť z domu Hospodinovho; kňazi budú smútiť, svätoslužobníci Hospodinovi.
9Jedilna in pitna daritev je odpravljena iz hiše GOSPODOVE; duhovniki, služabniki GOSPODOVI, žalujejo.
10Spustošené bude pole, smútiť bude zem, pretože spustošené bude obilie, vyschne vínna šťava, uvädne olej.
10Opustošeno je polje, zemlja žaluje; ker žito je pošlo, novo vino se je posušilo, olje izginilo.
11Oráči sa budú stydieť, vinári budú kvíliť, pre pšenicu a pre jačmeň, lebo zhynie žatva poľa.
11Sram vas bodi, kmetovalci, tulite, o vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena; kajti pokončana je poljska žetev.
12Vinič uschne, a fík uvädne, granát i palma i jabloň; všetky stromy poľa poschnú, lebo radosť sa bude stydieť a utečie od synov človeka.
12Usahnila je vinska trta, opešala smokev; margarana, tudi palma in jablan in vse drevje na polju je suho, in minilo je veselje otroke človeške.
13Prepášte sa a nariekajte, kňazi! Kvíľte, svätoslužobníci oltára! Vojdite, nocujte v smútočnom vreci, svätoslužobníci môjho Boha! Pretože bude odňatý obetný dar obilný i liata obeť z domu vášho Boha.
13Prepašite se z raševnikom in žalujte, duhovniki; tulíte, strežniki oltarja; pridite, prenočite v raševniku, služabniki mojega Boga! ker je hiši Boga vašega zadržana jedilna in pitna daritev.
14Zasväťte pôst, svolajte shromaždenie, shromaždite starších, všetkých obyvateľov zeme do domu Hospodina, svojho Boha, a kričte k Hospodinovi.
14Posvetite post, razglasite praznično zborovanje, zberite starejšine, vse prebivalce dežele v hišo GOSPODA, Boga svojega, in vpijte h GOSPODU!
15Beda toho dňa! Lebo je blízko deň Hospodinov a prijde od Všemohúceho jako lúpež.
15Gorje tega dneva! zakaj dan GOSPODOV je blizu in pride kakor razdejanje od Vsegamogočnega.
16Či nebude vyťatý pokrm pred našimi očami, z domu nášho Boha radosť a plesanie?
16Ni li nam pred očmi odvzet živež, veselje in radovanje iz hiše našega Boga?
17Splesneje zrno pod svojimi hrudami, spustnú zásobárne, zborené budú obilnice, pretože zahanbí obilie.
17Zrnje je zgnilo pod svojimi grudami; založnice so opustošene, skednji razdrti, kajti žito se je posušilo.
18Oj, ako bude stonať dobytok, ako budú zmätené stáda hoviad, lebo nebude pre ne paše, i stáda drobného dobytka budú pykať.
18Kako ječi živina! goveje črede tavajo klavrno, ker nimajo paše; tudi črede drobnice trpe pokoro.
19K tebe, ó, Hospodine, volám, lebo oheň žerie pasienky pustiny, a plameň páli všetky stromy poľa.
19O GOSPOD, k tebi kličem; ker ogenj je požrl pašnike v puščavi in plamen je požgal vse drevje na polju.Pa tudi zveri na polju žejne vpijejo k tebi, ker so posehnili potoki in je ogenj požrl pašnike v puščavi.
20Ešte i tá poľná zver práhnuc reve k tebe, pretože vyschly potoky vôd, a oheň strávil pasienky pustiny.
20Pa tudi zveri na polju žejne vpijejo k tebi, ker so posehnili potoki in je ogenj požrl pašnike v puščavi.