¹Kadar hočem zdraviti Izraela, se pokaže krivičnost Efraimova in zlobnost Samarije; kajti le laž uganjajo in tat prodira v hišo, zunaj ropa truma razbojnikov.

²In ne reko si v srcu, da se spominjam vse njih zlobnosti; sedaj so jih že obdala njih dejanja, pred mojim so obličjem.

³S hudobo svojo razveseljujejo kralja in kneze z lažmi svojimi.

⁴Vsi so prešeštniki, podobni peči, ki jo je pek razbelil: on neha kuriti, ko je umesil testo, dokler se ne prekvasi.

⁵V dan našega kralja so oboleli poglavarji od vinske vročine; on je podal svojo roko zasmehovalcem.

⁶Kajti pripravili so srce svoje kakor peč, ko kujejo zvijačo; njih pek spi vso noč, zjutraj gori peč kakor plameneč ogenj.

⁷Vsi so razbeljeni kakor peč in požirajo sodnike svoje. Vsi njih kralji so padli; nihče izmed njih me ne kliče.

⁸Efraim se meša z ljudstvi; Efraim je kakor podpepelni kolač, ki ni bil obrnjen.

⁹Tujci so použili moč njegovo, on pa tega ne ve; tudi se mu je sivina po glavi razlezla, pa tega ne ve.

¹⁰In ošabnost Izraela mu priča v oči; a nočejo se vrniti h GOSPODU, svojemu Bogu, ne ga iskati kljub vsemu temu.

¹¹In Efraim je kakor preprost golob, brez razuma: kličejo na pomoč Egipt, gredo v Asirijo.

¹²Kadar pojdejo, razgrnem čeznje mrežo svojo, kakor ptice nebeške jih potegnem doli; kaznoval jih bom tako, kakor se je oznanjalo njih občini.

¹³Gorje jim! ker so zašli od mene; poguba nadnje! ker so se pregrešili zoper mene. Jaz bi jih rad odkupil, pa oni govore laži zoper mene.

¹⁴In ne kličejo k meni v svojem srcu, temuč tulijo na ležiščih svojih; zbirajo se zavoljo žita in vina, uporno se stavijo zoper mene.

¹⁵In jaz sem vadil njih roke in krepčal, a oni izmišljajo hudo zoper mene.Obračajo se, pa ne gori: so kakor lok, ki strelja napačno. Njih poglavarji padejo zavoljo srditosti svojega jezika: to jim bode v zasmehovanje v deželi Egiptovski.

¹⁶Obračajo se, pa ne gori: so kakor lok, ki strelja napačno. Njih poglavarji padejo zavoljo srditosti svojega jezika: to jim bode v zasmehovanje v deželi Egiptovski.