¹To je Jona jako bolelo in se je jezil.

²In molil je h GOSPODU in rekel: Ah, GOSPOD, ni li to bila moja beseda, ko sem bil še v deželi svoji? Da se ognem temu, zato sem zbežal v Tarsis, kajti vedel sem, da si Bog mogočni milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in obilen v milosti in ti je žal hudega.

³In sedaj, GOSPOD, prosim, vzemi dušo mojo od mene, ker mi je bolje umreti nego živeti.

⁴GOSPOD pa reče: Je li prav, da se jeziš?

⁵In Jona je šel ven iz mesta in je sedel ob vzhodu mestu nasproti. In ondi si napravi senčnico in sedi pod njo v senci, da bi videl, kaj se zgodi z mestom.

⁶In GOSPOD, Bog, pripravi kloščevino in stori, da zraste nad Jonom, da mu bode senca nad glavo in ga reši slabe volje. In Jona se veseli kloščevine z velikim veseljem.

⁷Drugi dan pa ob zori pripravi Bog črva, ki je izpodjedel kloščevino, da je usahnila.

⁸In zgodi se ob solnčnem vzhodu, da pripravi Bog suh vzhodni veter; in solnce je peklo Jona v glavo, da je obnemogel. In želel je smrti duši svoji in rekel: Bolje mi je umreti nego živeti.

⁹Bog pa reče Jonu: Je li prav, da se jeziš zavoljo kloščevine? In odgovori: Prav je, da se jezim do smrti!

¹⁰GOSPOD pa reče: Tebi se smili kloščevina, za katero se nisi trudil in je nisi vzredil, ki je eno noč postala in eno noč poginila:in meni naj se ne smili Niniv, mesta velikega, v katerem je več nego stoindvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razločka med desnico in levico svojo, in toliko živine!

¹¹in meni naj se ne smili Niniv, mesta velikega, v katerem je več nego stoindvajset tisoč ljudi, ki ne vedo razločka med desnico in levico svojo, in toliko živine!