¹In slišal sem glas velik iz svetišča, govoreč sedmerim angelom: pojdite in izlijte sedmere čaše jeze Božje na zemljo.

¹I začujem iz hrama jak glas koji viknu sedmorici anđela: "Hajdete, izlijte sedam čaša gnjeva Božjega na zemlju!"

²In odide prvi ter izlije čašo svojo na zemljo; in pride uljé hudo in strupeno na ljudi, ki so imeli znamenje zveri in ki so molili podobo njeno.

²Ode prvi i izli svoju čašu na zemlju. I pojavi se čir, koban i bolan, na ljudima što nose žig Zvijerin i klanjaju se kipu njezinu.

³In drugi angel izlije čašo svojo v morje; in postane kri kakor kri mrliča, in umrje vsaka duša živa, kar jih je v morju.

³Drugi izli svoju čašu na more. I ono posta krv kao krv mrtvačeva te izginu sve živo u moru.

⁴In tretji angel izlije čašo svojo v reke in studence vodá, in naredi se kri.

⁴Treći izli svoju čašu na rijeke i izvore voda. I postadoše krv.

⁵In slišal sem angela vodá govorečega: Pravičen si, Gospod, ki si in ki si bil, Sveti, da si tako sodil:

⁵I začujem anđela voda gdje govori: "Pravedan si, Ti koji jesi i koji bijaše, Sveti, što si tako dosudio!

⁶ker kri svetnikov in prerokov so prelivali, in krvi si jim dal piti; vredni so tega.

⁶Oni su prolili krv svetih i proroka i stoga ih krvlju napajaš! Zavrijedili su!"

⁷In slišal sem oltar reči: Da, Gospod, Bog, Vsegamogočni, resnične in pravične so sodbe tvoje.

⁷I začujem žrtvenik kako govori: "Da, Gospode, Bože, Svevladaru! Istiniti su i pravedni sudovi tvoji!"

⁸In četrti angel izlije čašo svojo na solnce; in dalo se mu je sežgati ljudi v ognju.

⁸Četvrti izli svoju čašu na sunce. I suncu je dano da pali ljude ognjem.

⁹In žgali so se ljudje v silni vročini in preklinjali ime Boga, ki ima oblast do teh šib, in niso se izpokorili, da bi mu slavo dajali.

⁹I silna je žega palila ljude te su hulili ime Boga koji ima vlast nad tim zlima, ali se ne obratiše da mu slavu dadu.

¹⁰In peti izlije čašo svojo na prestol zveri; in kraljestvo njeno je otemnelo, in grizli so si jezike od muke

¹⁰Peti izli svoju čašu na prijestolje Zvijeri. I kraljevstvo joj prekriše tmine. Ljudi su grizli jezike od muke

¹¹in preklinjali Boga nebeškega od muk in od uljés svojih, in niso se izpokorili od svojih del.

¹¹i hulili Boga nebeskoga zbog muka i čireva, ali se ne obratiše od djela svojih.

¹²In šesti izlije čašo svojo na reko veliko, Evfrat; in posuši se voda njena, da se pripravi pot kraljem, ki pridejo od solnčnega vzhoda.

¹²Šesti izli svoju čašu na Eufrat, rijeku veliku. I presahnu voda te načini prolaz kraljima s istoka sunčeva.

¹³In videl sem izhajati iz ust zmajevih in iz ust zveri in iz ust lažiproroka tri nečiste duhove, enake žabam;

¹³I vidjeh: iz usta Zmajevih i iz usta Zvijerinih i iz usta Lažnoga proroka izlaze tri duha nečista, kao žabe.

¹⁴so namreč duhovi hudičev, ki delajo znamenja; ti izhajajo na kralje vesoljnega sveta, da jih zbero na vojsko tistega velikega dne Boga, Vsegamogočnega.

¹⁴To su dusi zloduha što čine znamenja, a pođoše sabrati kraljeve svega svijeta na rat za Dan veliki Boga Svevladara.

¹⁵(Glej, pridem kakor tat; blagor mu, kdor čuje in hrani oblačila svoja, da ne hodi nag in ne gledajo sramote njegove).

¹⁵Evo dolazim kao tat! Blažen onaj koji bdije i čuva haljine svoje da ne ide gol te mu se ne vidi sramota!

¹⁶In zbrali so jih na kraj, imenovan po hebrejsko: Harmagedon [T. j. (domnevno): Gora Megido].

¹⁶I skupiše ih na mjesto koje se hebrejski zove Harmagedon.

¹⁷In sedmi izlije čašo svojo v zrak; in prišel je glas velik iz svetišča, od prestola, rekoč: Zgodilo se je!

¹⁷I sedmi izli svoju čašu na zrak. Uto iz hrama, s prijestolja, iziđe jak glas i viknu: "Svršeno je!"

¹⁸In nastanejo bliski in glasovi in gromi, in nastane potres velik, kakršnega ni bilo, odkar so bili ljudje na zemlji, tolik potres, tako grozen!

¹⁸I udariše munje i glasovi i gromovi i nasta potres velik, kakva ne bijaše otkako je ljudi - tako bijaše silan potres taj.

¹⁹In mesto veliko se raztrga na tri dele, in mesta narodov padejo; in Babilon veliki je prišel v spomin pred Bogom, da se mu da čaša vina srda in jeze njegove.

¹⁹I prasnu natroje grad veliki i gradovi naroda padoše. Spomenu se Bog Babilona velikoga da mu dade piti iz čaše vina gnjevne srdžbe Božje.

²⁰In vsi otoki so bežali in gorá ni bilo najti.In toča velika, kakor talent težka, pada z neba na ljudi; in ljudje so preklinjali Boga zaradi šibe toče, ker silno težka je šiba njena.

²⁰I pobjegoše svi otoci, iščezoše gore,

²¹In toča velika, kakor talent težka, pada z neba na ljudi; in ljudje so preklinjali Boga zaradi šibe toče, ker silno težka je šiba njena.

²¹a iz neba se spusti na ljude tuča velika, poput talenta. Ljudi su hulili Boga zbog zla tuče jer zlo njezino bijaše silno veliko.