¹In deveto leto, deseti dan desetega meseca je prišla beseda GOSPODOVA do mene, govoreč:

¹Ja üheksandal aastal, kümnenda kuu kümnendal päeval tuli mulle Issanda sõna; ta ütles:

²Sin človečji, zapiši si ime tega dneva, današnjega dneva! Ta današnji dan je pritisnil kralj babilonski na Jeruzalem.

²'Inimesepoeg, kirjuta enesele üles päeva nimi, just tänase päeva nimi: Paabeli kuningas ründab Jeruusalemma just täna!

³In govóri priliko uporni družini in jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Pristavi lonec, pristavi ga in vlij vode vanj!

³Ja räägi vastupanijale soole tähendamissõna ning ütle neile: Nõnda ütleb Issand Jumal: Pane pott tulele, pane, ja vala sisse ka vett!

⁴Deni vanj kose, vse najboljše kose, stegno in pleče; napolni ga z izbranimi kostmi.

⁴Kogu sellesse lihatükid, kõik head tükid: saps ja abaluu, täida see valitud kontidega!

⁵Vzemi najboljše iz drobnice, zlóži tudi kup drv za kosti podenj; daj, da močno vre, da se tudi kosti v njem razkuhajo.

⁵Võta valitud lammas ja lao selle alla ka puid; keeda vägevasti, hauta selle sees ta kontegi!

⁶Zatorej pravi tako Gospod Jehova: Gorje mestu, ki je prelivalo kri, loncu, ki se ga je prijela rja in rja ne gre od njega! Kos za kosom izmeči iz njega, ne da bi se vadljalo zanje.

⁶Seepärast ütleb Issand Jumal nõnda: Häda veresüüga linnale, roostetanud potile, mille küljest rooste ära ei lähe! Tühjenda see tükk tüki järel ilma liisku heitmata!

⁷Kajti kri njegova je sredi njega: na golo skalo jo je prelilo, ni je izlilo na zemljo, da bi jo mogli pokriti s prstjo.

⁷Sest tema valatud veri on tema keskel: ta pani selle palja kalju peale ega valanud maha, et seda põrmuga katta.

⁸Da pride nadenj srd in se izvrši maščevanje, sem del njegovo kri na golo skalo, da ne bodi pokrita.

⁸Viha õhutamiseks, kättemaksu teostamiseks panin ka mina tema vere palja kalju peale, et seda ei saaks peita.

⁹Zato pravi tako Gospod Jehova: Gorje mestu, ki je prelivalo kri! Tudi jaz naredim veliko grmado.

⁹Seepärast ütleb Issand Jumal nõnda: Häda veresüüga linnale! Minagi suurendan tuleriita.

¹⁰Nanosi sem drv, razneti ogenj, dobro prekuhaj meso, naj se zvari juha, kosti naj se sežgo!

¹⁰Lisa puid, süüta tuli, keeda liha pehmeks, keeda leent, nii et kondid hakkavad kõrbema!

¹¹Nato ga deni praznega na žerjavico njegovo, da se njegova bronina razbeli in raztopi in da se njegova nečistost v njem razpusti, rja njegova izgine.

¹¹Pane siis pott tühjalt süte peale, et see kuumeneks ja vask hakkaks hõõguma, et selle mustus sulaks, rooste kaoks!

¹²Vse prizadevanje je utrudilo, pa obila rja njegova ne gre od njega; še po ognju ostane rja njegova.

¹²Vaeva on nähtud, aga selle küljest ei ole läinud see rohke rooste - see ei kadunud tuleski!

¹³V nečistosti tvoji je nesramnost. Ker sem te očiščeval, a nisi bilo očiščeno, ne boš več očiščeno nečednosti svoje, dokler ne pomirim togote svoje nad teboj.

¹³Oma häbiväärse mustuse tõttu - ma tahtsin sind küll puhastada, aga sina ei läinud puhtaks oma mustusest - sina ei saagi enam puhtaks, enne kui ma olen su kallal vaigistanud oma viha.

¹⁴Jaz, GOSPOD, sem govoril. Pride čas, in storim to; ne odneham, ne prizanesem, tudi žal mi ne bode. Po tvojih potih in po tvojih dejanjih te bodo sodili, govori Gospod Jehova.

¹⁴Mina, Issand, olen rääkinud. See sünnib ja seda ma teen. Ma ei jäta seda unarusse ja ma ei kurvasta ega kahetse: su teede ja tegude järgi mõistetakse kohut su üle, ütleb Issand Jumal.'

¹⁵In beseda GOSPODOVA mi je prišla, govoreč:

¹⁵Ja mulle tuli Issanda sõna; ta ütles:

¹⁶Sin človečji, glej, vzamem ti željo tvojih oči z enim udarcem; ali ne žaluj in ne plakaj in solz ne toči!

¹⁶'Inimesepoeg, vaata, äkilise surma läbi ma võtan sinult ära su silmarõõmu, aga ära kaeba ega nuta ja sul ärgu tulgu pisaratki!

¹⁷Molče zdihuj, žalovanja po mrtvem ne napravljaj; z zalim pokrivalom si ovij glavo in obuj čevlje na noge, in ne zagrinjaj si brade in ne jej kruha od ljudi.

¹⁷Oiga tasa, ära tee leinakaebust surnute pärast! Mähi enesele peamähis pähe ja pane jalatsid jalga, ära kata kinni oma habet ja ära söö leinaleiba!'

¹⁸In ko sem zjutraj govoril ljudstvu, mi je umrla žena na večer. In drugo jutro sem storil, kakor mi je bilo ukazano.

¹⁸Kui ma hommikul rääkisin seda rahvale - õhtul oli surnud mu naine ja ma tegin järgmisel hommikul, nagu mind oli kästud -,

¹⁹In ljudstvo mi reče: nočeš li nam povedati, kaj nam to pomeni, kar delaš?

¹⁹siis ütles rahvas mulle: 'Kas sa ei seletaks meile, mis tähendus on sellel meie kohta, et sa nõnda teed?'

²⁰Nato jim rečem: Beseda GOSPODOVA mi je prišla, govoreč:

²⁰Ja ma vastasin neile: 'Mulle tuli Issanda sõna; ta ütles:

²¹Govori družini Izraelovi: Tako pravi Gospod Jehova: Glej, jaz onesvetim svetišče svoje, ponos vaše moči, željo oči vaših in hrepenenje vaših duš; in sinovi vaši in hčere vaše, ki ste jih pustili za sabo, padejo pod mečem.

²¹Ütle Iisraeli soole: Nõnda ütleb Issand Jumal: Vaata, mina teotan ära oma pühamu, teie võimu uhkuse, teie silmade rõõmu ja teie hinge igatsuse; ja teie pojad ja tütred, kes teile järele jäävad, langevad mõõga läbi.

²²Takrat boste storili, kakor sem jaz storil: brade ne boste zagrinjali, ne jedli kruha od ljudi,

²²Siis te teete, nagu mina olen teinud: te ei kata kinni oma habet ega söö leinaleiba,

²³in zala pokrivala bodo na vaših glavah in čevlje boste imeli na nogah; ne boste žalovali, ne jokali, temuč ginili boste v krivicah svojih in zdihovali drug proti drugemu.

²³teil on peamähis peas ja jalatsid jalas; te ei kaeba ega nuta, vaid hääbute oma süütegudes ja ägate isekeskis.

²⁴Tako vam bode Ezekiel v zgledno znamenje: vse, kakor je storil, boste storili. Kadar to pride, spoznate, da sem jaz Gospod, Jehova.

²⁴Hesekiel on teile endeks: just nagu tema on teinud, peate teiegi tegema. Kui see sünnib, siis te saate tunda, et mina olen Issand Jumal.

²⁵Ti pa, sin človečji, tisti dan, ko jim vzamem njih moč, veselje njih krasote, željo njih oči in hrepenenje njih duš, namreč njih sinove in hčere,

²⁵Ja sina, inimesepoeg! Tõesti, sel päeval, kui ma võtan neilt ära nende pelgupaiga, nende suurepärase rõõmu, nende silmarõõmu ja hinge igatsuse, nende pojad ja tütred,

²⁶tisti dan pride k tebi ubežnik, da naznani ušesom tvojim;tisti dan se odpro usta tvoja proti ubežniku, in govoril boš in ne boš več molčal. In tako jim bodeš v zgledno znamenje, in vedeli bodo, da sem jaz Gospod.

²⁶sel päeval jõuab su juurde põgenik, et seda kuulutada su kõrvade kuuldes.

²⁷tisti dan se odpro usta tvoja proti ubežniku, in govoril boš in ne boš več molčal. In tako jim bodeš v zgledno znamenje, in vedeli bodo, da sem jaz Gospod.

²⁷Sel päeval, kui põgenik tuleb, avaneb su suu ja sa räägid ega ole enam tumm. Sina oled neile endeks ja nad saavad tunda, et mina olen Issand.'