1Ko pa je to vse bilo opravljeno, pristopijo k meni poglavarji, govoreč: Ljudstvo Izraelovo in duhovniki in leviti se niso ločili od ljudstev dežele, delajoč po njih gnusobah, Kanaancev in Hetejcev, Ferizejcev, Jebusejcev, Amoncev, Moabcev, Egipčanov in Amorejcev.
1Kun tämä kaikki oli tehty, kansan johtomiehet tulivat luokseni ja sanoivat: "Israelilaiset eivät ole, eivät edes papit ja leeviläiset, pysytelleet erillään muista kansoista, kanaanilaisista, heettiläisistä, perissiläisistä, jebusilaisista, ammonilaisista, moabilaisista, egyptiläisistä ja amorilaisista, eivätkä niiden kauhistuttavista tavoista.
2Zakaj jemali so njih hčere zase in za svoje sinove in so se, sveto seme, zmešali z ljudmi teh dežel, in roka poglavarjev in načelnikov je bila prva v tej nezvestobi.
2He ovat ottaneet itselleen ja pojilleen vaimoja näiden kansojen keskuudesta. Näin on pyhä heimo sekoittunut muihin kansoihin. Ja tähän uskottomuuteen ovat ensimmäisinä syyllistyneet johtajat ja päämiehet."
3Ko sem to zaslišal, sem si raztrgal suknjo in plašč ter si pulil lase iz glave in brado in sedel potrt.
3Tämän kuullessani minä repäisin vaatteeni, raastoin hiuksiani ja partaani ja lyyhistyin maahan kauhun lamauttamana.
4Tedaj se zbero k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Boga Izraelovega zaradi nezvestobe tistih, ki so prišli iz ujetništva. Jaz pa sem sedel potrt do večerne daritve.
4Kaikki, jotka pelkäsivät Israelin Jumalan rankaisevan pakkosiirtolaisuudesta palanneiden luopumuksen, tulivat minun luokseni. Minä istuin paikalleni jähmettyneenä iltauhriin asti.
5In ob večerni daritvi vstanem od svojega ponižanja z raztrgano suknjo in raztrganim plaščem, in padem na kolena in razprostrem roke proti GOSPODU, Bogu svojemu,
5Iltauhrin aikaan toivuin lamaannuksestani. Nousin paikaltani vaatteet revittyinä ja heittäydyin polvilleni. Ojensin käteni Herran, Jumalani, puoleen
6in rečem: O Bog moj, sramujem se in bojim se povzdigniti obličje k tebi, moj Bog; zakaj krivice naše so nam zrasle nad glavo in krivda naša je dospela do neba!
6ja sanoin: "Jumalani, minä häpeän niin, että tuskin uskallan nostaa kasvojani sinun puoleesi, sillä meidän syntimme tulvivat jo päämme yli ja syyllisyytemme kohoaa taivaaseen saakka.
7Od očetov naših časa smo v veliki krivdi do tega dne, in zaradi krivic svojih smo bili izročeni mi, kralji naši in duhovniki naši rokam kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenjenju in očitni sramoti, kakor je danes.
7Isiemme ajoista tähän päivään asti meidän syyllisyytemme on ollut suuri, ja syntiemme vuoksi me kaikki, myös kuninkaamme ja pappimme, olemme joutuneet vieraitten maitten kuninkaiden käsiin, surmattaviksi, vangittaviksi, ryöstettäviksi ja häväistäviksi, niin kuin vieläkin tapahtuu.
8In sedaj nam je za kratek trenutek izkazal milost GOSPOD, naš Bog, da nam je pustil ostanek rešencev in dal, da smemo zabiti šatorov klin na svetem kraju njegovem, da bi nam Bog naš razsvetlil oči ter nas malo poživil v sužnosti naši.
8Mutta Herra, meidän Jumalamme, on nyt hetken ajan osoittanut meille armoaan ja sallinut pienen osan meistä pelastua. Hän on suonut meille jalansijan pyhässä paikassaan, hän on herättänyt meissä toivon ja antanut meille uutta voimaa orjuuteemme.
9Zakaj sužnji smo; vendar pa nas ni zapustil Bog naš v sužnosti naši, ampak nam je naklonil milost pred kralji Perzije, da bi nam pripravili oživitev, da postavimo hišo Božjo in popravimo razvaline njene, ter da bi nam dali zid v Judi in v Jeruzalemu.
9Orjia me olemme olleet, mutta Jumalamme ei jättänyt meitä orjuuteen. Hän on taivuttanut Persian kuninkaat suopeiksi meitä kohtaan, niin että he ovat antaneet meille elämän mahdollisuuden. He ovat sallineet meidän nostaa temppelimme raunioista ja rakentaa sen uudelleen, ja he ovat antaneet meille turvapaikan Juudassa ja Jerusalemissa.
10In sedaj, Bog naš, kaj hočemo reči po vsem tem? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi,
10"Jumala, mitä me nyt tämän jälkeen voimme sanoa? Mehän olemme hylänneet sinun käskysi,
11ki si jih zapovedal po hlapcih svojih, prorokih, rekši: Zemlja, v katero greste, da jo posedete, je nečista dežela vsled nečistosti poganskih ljudstev v deželi, vsled njih gnusob, s katerimi so jo napolnili od konca do kraja po svojem oskrunjevanju.
11jotka olet antanut palvelijoidesi, profeettojen, julistaa meille: 'Maa, jota olette menossa ottamaan haltuunne, on saastainen. Muut kansat ovat kauhistuttavilla tavoillaan saastuttaneet sen äärestä ääreen.
12Sedaj torej ne dajajte hčer svojih njih sinovom, tudi ne jemljite njih hčer sinovom svojim, niti ne iščite njih miru in blaginje vekomaj, da bodete mogočni in boste uživali dobrino dežele ter jo zapustili v dediščino otrokom svojim vekomaj.
12Älkää siis antako tyttäriänne heidän pojilleen vaimoiksi älkääkä ottako heidän tyttäriään vaimoiksi omille pojillenne! Älkää koskaan auttako heitä menestykseen ja hyvinvointiin! Näin pysytte itse vahvoina ja saatte nauttia tämän maan antimista, ja silloin voitte myös antaa maan ikuiseksi perinnöksi jälkeläisillenne.'
13Po vsem tem pa, kar je prišlo nad nas za huda dela naša in za našo krivdo veliko (ker si ti, Bog naš, nas kaznoval manj, nego zaslužijo krivice naše, in si nam dal toliko rešencev tukaj),
13"Pahojen tekojemme ja suuren syyllisyytemme vuoksi olemme saaneet kärsiä paljon. Kuitenkin sinä, Jumalamme, olet rangaissut meitä vähemmän kuin olisimme ansainneet ja olet antanut meistä sentään tällaisen joukon pelastua.
14bomo li zopet prelamljali zapovedi tvoje in svaštvo sklepali z ljudstvi, ki počenjajo te gnusobe? Bi se li ne srdil nad nami, dokler nas ne bo konec, da ne ostane nikogar in se nihče ne reši?O GOSPOD, Bog Izraelov, ti si pravičen; kajti preostali smo kot rešenci, kakor se danes vidi. Glej, pred teboj smo v krivdi svoji, kajti nihče ne more stati pred teboj zaradi tega.
14Rikkoisimmeko kaiken tämän jälkeen uudelleen sinun käskyjäsi vastaan ja sekaantuisimme avioliittojen kautta kansoihin, joiden tavat ovat kauhistuttavia? Etkö sinä silloin vihastuisi meihin niin, että tuhoaisit meidät viimeistä myöten, antamatta yhdenkään pelastua?
15O GOSPOD, Bog Izraelov, ti si pravičen; kajti preostali smo kot rešenci, kakor se danes vidi. Glej, pred teboj smo v krivdi svoji, kajti nihče ne more stati pred teboj zaradi tega.
15Herra, Israelin Jumala, sinä olet armollinen. Sen vuoksi meitä on pieni joukko pelastuneita jäljellä. Mutta nyt olemme tässä sinun edessäsi raskaasti rikkoneina. Kaiken tämän jälkeen emme voi kestää edessäsi."