¹Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.

¹¶ Na ka titiro pu a Paora ki te runanga, ka mea, E oku tuakana, tika tonu ki toku mahara taku whakahaere i te aroaro o te Atua, a taea noatia tenei ra.

²Veliki duhovnik Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih.

²Na ka mea a Anania tohunga nui ki te hunga e tu ana i tona taha, kia pakia tona mangai.

³Tedaj mu reče Pavel: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti?

³Ano ra ko Paora ki a ia, Tenei ake ka papaki te Atua i a koe, e te pakitara kua oti te pani ki te paru ma: a ka noho mai koe hei whakawa i ahau i ta te ture i whakatakoto ai, me te whakahau ano kia pakia ahau, e he nei tena ki te ture?

⁴Tisti pa, ki so zraven stali, reko: Velikega duhovnika Božjega psuješ?

⁴Na ka mea te hunga e tu tata ana, E whakamanumanu ana koe ki te tohunga nui a te Atua?

⁵Pavel pa reče: Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: „Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj“.

⁵Ano ra ko Paora, Kihai ahau i matau, e oku tuakana, ko ia te tohunga nui: kua oti hoki te tuhituhi, Aua e korerotia kinotia te rangatira o tou iwi.

⁶Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

⁶¶ A, no ka kite a Paora no nga Haruki etahi, ko etahi no nga Parihi, ka karanga ia i roto i te runanga, E oku tuakana, he Parihi ahau, he tama na nga Parihi: ko te aranga o te hunga mate e tumanakohia nei te mea e whakawakia nei ahau.

⁷Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli.

⁷A, no tana korerotanga i tenei, ka tohetohe nga Parihi ratou ko nga Haruki: ka wahirua hoki te huihui.

⁸Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje.

⁸E mea ana hoki nga Haruki, kahore he aranga, kahore he anahera, he wairua ranei: ko nga Parihi ia e whakaae ana ki aua mea e rua.

⁹In nastane velik krik; in nekateri pismarji od strani farizejske vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je duh govoril ali angel?

⁹A ka nui te ngangare; ka whakatika etahi o nga karaipi o to nga Parihi taha, ka totohe, ka mea, Kahore ano i mau i a matou te he o tenei tangata: tena, ka pehea, mehemea kua korero tetahi wairua ki a ia, tetahi anahera ranei?

¹⁰Ko je pa nastal velik razpor, se je bal tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo doli in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad.

¹⁰A, no ka nui te ngangau, ka mataku te rangatira mano kei motumotuhia a Paora e ratou, na unga ana e ia nga hoia kia heke atu, ki te tango mai i a ia i roto i a ratou, kia arahina hoki ki te pa.

¹¹Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati.

¹¹A i taua po ka tu te Ariki ki tona taha, ka mea, Kia maia: kia pena i a koe i whakaatu na moku i Hiruharama, tau whakaatu hoki ki Roma.

¹²Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla.

¹²¶ Ao ake te ra, ka huihui etahi o nga Hurai, ka maka oati ki a ratou ano, ka mea, kia kaua ratou e kai, kia kaua e inu, kia whakamatea ra ano e ratou a Paora.

¹³Bilo jih je pa več nego štirideset, ki so sklenili tako zaroto.

¹³A e wha tekau ngahoro nga tangata nana tenei oatitanga.

¹⁴Ti pristopijo k višjim duhovnikom in starejšinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla.

¹⁴Na ka haere ratou ki nga tohunga nui ratou ko nga kaumatua, ka mea, Kua oati matou i tetahi oati nui, kia kaua e pa kai, kia mate ra ano a Paora i a matou.

¹⁵Sedaj torej vi z velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje doli k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa.

¹⁵Na, ma koutou tahi ko te runanga e ki atu ki te rangatira mano kia arahina iho ia ki a koutou apopo, me te mea nei e mea ana koutou kia ata mohiotia te take ki a ia: ko matou ia, i te mea kiano ia i tata noa, ka noho rite ki te whakamate i a ia.

¹⁶Slišal je pa o tem zalezovanju sin sestre Pavlove, ter pride in stopi v grad in sporoči Pavlu.

¹⁶Otira ka rongo te tama a te tuahine o Paora ki to ratou whakaaro whakapapa, ka haere ia, ka tomo ki te pa, ka korero ki a Paora.

¹⁷Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti.

¹⁷Katahi ka karanga a Paora ki tetahi keneturio, ka mea, Arahina atu te tamaiti nei ki te rangatira mano: he korero hoki tana ki a ia.

¹⁸On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj.

¹⁸Na ka mau ia ki a ia, ka arahi i a ia ki te rangatira mano, ka mea, I karanga te herehere, a Paora, i ahau, i mea kia arahina mai tenei tamaiti ki a koe, he korero hoki tana ki a koe.

¹⁹In tisočnik ga prime za roko in odstopi ž njim na stran in vpraša: Kaj je, kar imaš povedati?

¹⁹Na ka mau te rangatira mano ki tona ringa, ka haere ki tahaki, ka ui atu, He aha tau mea hei korero

²⁰In reče: Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj.

²⁰Ano ra ko tera, Kua whakatakoko whakaaro nga Hurai kia mea ki a koe kia arahina iho a Paora apopo ki te runanga, ano e ata uia ano e koe tetahi atu mea mona.

²¹Ti jih pa ne poslušaj: zalezuje ga namreč izmed njih več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo obljube tvoje.

²¹Na aua koe e rongo ki a ratou: e wha hoki tekau ngahoro tangata o ratou e whanga ana ki a ia, kua puaki ta ratou oati, kia kaua e kai, kia kaua e inu, kia mate ra ano ia i a ratou: na kua rite tenei ratou, e tatari ana ki te kupu whakaae i a koe.

²²Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil.

²²Katahi ka tukua atu taua tamaiti e te rangatira mano, ka mea ia, Kaua e korerotia ki tetahi tau whakaaturanga mai i enei mea ki ahau.

²³In pokliče dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči;

²³Na tokorua nga keneturio i karangatia e ia; i mea ia, Kia rite mai etahi hoia kia rua rau hei haere ki Hiharia, me etahi hoia eke hoiho kia whitu tekau, me tetahi hunga mau matia kia rua rau, i te toru o nga haora o te po;

²⁴ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega pripeljejo k Feliksu, namestniku [Ali: deželnemu poglavarju.].

²⁴A ka whakahau ia ki a raua, kia whakaritea mai he kararehe, hei whakanohoanga iho mo Paora ki runga, kia kawea oratia ai ia ki a Pirika, ki te kawana.

²⁵In napiše pismo, ki se je takole glasilo:

²⁵A i tuhituhia e ia he pukapuka, ka penei:

²⁶Klavdij Lizija pozdravlja častitega namestnika Feliksa.

²⁶Na Karauria Raihia ki a Pirika, ki te kawana pai rawa, Tena koe.

²⁷Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan.

²⁷I hopukia tenei tangata e nga Hurai, a i a ia ka tata te whakamatea e ratou, ka puta atu ahau me nga hoia, a tangohia mai ana ia; i rongo hoki ahau no Roma ia.

²⁸Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njih veliki zbor;

²⁸I mea ano ahau kia rongo i te take i whakawakia ai ia e ratou, a arahina ana ia e ahau ki to ratou runanga;

²⁹in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon.

²⁹Na ka kite ahau he kupu tautohe no to ratou ture i whakawakia ai ia, kahore hoki ona he i tika ai te mate, te here ranei.

³⁰Ko se mi je pa naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!

³⁰A, no te whakaaturanga mai ki ahau, kei te whakapapatia he mate mo te tangata nei, tonoa tonutia ia e ahau ki a koe, i mea hoki ahau ki ona kaiwhakapae, kia korerotia ki a koe nga mea mona.

³¹Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali po noči v Antipatrido.

³¹Na ka mau nga hoia ki a Paora, ka pera me te mea i korerotia ki a ratou, a arahina ana ia i te po ki Anatipatari.

³²A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli ž njim.

³²Ao ake te ra ka tukua atu nga tangata eke hoiho hei hoa haere mona, a hoki ana ratou ki te pa:

³³Ko pridejo ti v Cezarejo, oddado pismo namestniku in postavijo tudi Pavla predenj.

³³A, no te taenga o era ki Hiharia, ka hoatu te pukapuka ki te kawana, a whakaturia ana a Paora ki tona aroaro.

³⁴Ko pa prebere pismo, ga vpraša, iz katere pokrajine je, in zvedevši, da je iz Cilicije,reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.

³⁴A, no te tirohanga iho o te kawana, ka ui, no tehea kawanatanga ia; a, i tona rongonga no Kirikia ia,

³⁵reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.

³⁵Ka mea ia, Ka whakarongo ahau ki a koe, ina tae mai ano hoki ou kaiwhakapae: a i whakahau ia, kia tiakina ia i roto i te whare whakawa o Herora.