¹Jakob je torej bival v deželi tujčevanja očeta svojega, v deželi Kanaanski.

¹¶ A i noho a Hakopa i te whenua i noho manene ai tona papa, i te whenua o Kanaana.

²Ti so rodovi Jakobovi: Jožef, star sedemnajst let, je pasel z brati svojimi čredo, in bil je kot deček pri sinovih Bilhe in pri sinovih Zilpe, žen očeta svojega. In Jožef je poročal njih očetu, kadar je šel hud glas o njih.

²Ko nga whakatupuranga enei o Hakopa. Kotahi tekau ma whitu nga tau o Hohepa, a i te whangai hipi ia, ratou ko ona tuakana; he taitama hoki ia i te taha o nga tama a Piriha, o nga tama a Tiripa, a nga wahine a tona papa: a ka kawea e Hohepa te kor ero kino mo ratou ki to ratou papa.

³Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen, in naredil mu je dolgo, pisano suknjo.

³Na i arohaina nuitia a Hohepa e Iharaira i ana tama katoa, no te mea ko te tama ia o tona koroheketanga: a ka hanga e ia tetahi koti purepure mona.

⁴Ko so pa videli bratje njegovi, da ga bolj ljubi njih oče nego vse njegove brate, so ga sovražili in ga niso mogli prijazno ogovoriti.

⁴A ka kite ona tuakana e arohatia nuitia ana ia e to ratou papa i ona tuakana katoa, na ka kino ratou ki a ia, kihai ano hoki i ahei te ata korero ki a ia.

⁵Imel pa je Jožef sanje in jih je pripovedoval bratom svojim; zategadelj so ga še bolj sovražili.

⁵¶ Na ka moe a Hohepa i tetahi moe, a ka korerotia e ia ki ona tuakana; ka nui haere ano to ratou kino ki a ia.

⁶Rekel jim je namreč: Poslušajte vendar sanje te, ki sem jih imel.

⁶A i mea ia ki a ratou, Tena, whakarongo ki tenei moe i moe nei ahau:

⁷Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okrog in se priklanjali mojemu snopu.

⁷Nana, i te paihere witi tatou i waenga mara, na ka whakatika ake taku paihere, a ka tu; ko te tino karapotinga mai o a koutou paihere, kei te piko iho ki taku paihere.

⁸Tedaj mu reko bratje njegovi: Hočeš li kar kraljevati nam ali kar gospodovati nam? In so ga še bolj sovražili zaradi sanj njegovih in zaradi njegovih besed.

⁸Na ka mea ona tuakana ki a ia, Koia ranei ko koe hei kingi mo matou? hei rangatira ano ranei koe mo matou? Na ka nui haere ano to ratou kino ki a ia mo ana moe, mo ana kupu.

⁹Nato je imel še druge sanje in jih je povedal bratom svojim ter rekel: Glejte, imel sem še sanje; glejte pa, solne in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni.

⁹A i moe ano ia i tetahi atu moe, a ka korerotia e ia ki ona tuakana, ka mea ia, Nana, tenei ano hoki tetahi moe i moe ai ahau; na, ko te ra me te marama, me nga whetu kotahi tekau ma tahi, e piko mai ana ki ahau.

¹⁰Ko je pa pripovedoval očetu svojemu in bratom svojim, ga pokara oče in mu reče: Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in mati tvoja in bratje tvoji, da se ti priklonimo do tal?

¹⁰A ka korerotia e ia ki tona papa ratou ko ona tuakana: na ka whakatupehupehu tona papa ki a ia, ka mea ki a ia, He aha tenei moe i moe nei koe? Tera ranei matou, ko tou whaea, ko ou tuakana, e haere mai ki te piko ki a koe, ki te whenua?

¹¹Zavidali so mu torej bratje njegovi, oče njegov pa je to besedo ohranil v misli.

¹¹Na ka hae ona tuakana ki a ia; ko tona papa ia i mahara ki te kupu.

¹²Ko so pa odšli bratje njegovi past čredo očeta svojega poleg Sihema,

¹²¶ Na ka haere ona tuakana ki te whangai i nga hipi a to ratou papa i Hekeme.

¹³reče Izrael Jožefu: Ali ne paso bratje tvoji poleg Sihema? Pojdi, pošljem te k njim. On pa mu reče: Tukaj sem.

¹³A ka mea a Iharaira ki a Hohepa, Kahore ianei ou tuakana i te whangai hipi i Hekeme? haere mai, me tono koe e ahau ki a ratou. Ka mea ia, Tenei ahau.

¹⁴Nato mu veli: Pojdi torej in poglej, ali so zdravi bratje tvoji in zdrava čreda, in sporoči mi kaj. Tako ga je poslal iz Hebronske doline, in Jožef krene proti Sihemu.

¹⁴Na ka mea ia ki a ia, Tena, haere, tirohia, kei te ora ranei ou tuakana, kei te ora ano ranei nga hipi; ka whakahoki mai ia i te korero ki ahau. Na ka tonoa atu ia e ia i te raorao o Heperona, a ka haere ia ki Hekeme.

¹⁵Najde pa ga neki mož, ko je, glej, taval po polju, in vpraša ga tisti mož, rekoč: Kaj iščeš?

¹⁵A ka tutaki tetahi tangata ki a ia, e pohehe ana hoki ia i te parae, a ka ui taua tangata ki a ia, He aha tau e rapu na?

¹⁶On pa reče: Brate svoje iščem; povej mi, prosim, kje neki pasejo.

¹⁶Na ka mea ia, E rapu ana ahau i oku tuakana: tena koa, whakaaturia mai ki ahau, kei hea ratou e whangai ana i te kahui.

¹⁷Mož pa reče: Šli so iz tega kraja, kajti slišal sem, ko so rekli: Pojdimo v Dotan. Jožef je šel torej za brati svojimi ter jih najde v Dotanu.

¹⁷Ka mea taua tangata, Kua riro atu ratou i konei; i rongo hoki ahau i a ratou e ki ana, Kia haere tatou ki Rotana. Na ka haere a Hohepa ki te whai i ona tuakana, a ka kitea ratou e ia ki Rotana.

¹⁸Oni pa ga zagledajo oddaleč, in ko ni bil še prišel do njih, so skovali zvijačo zoper njega, da ga usmrte.

¹⁸Na ka kite mai ratou i a ia i tawhiti, a, i te mea kahore ano ia i tata noa ki a ratou, ka whakatakoto whakaaro ratou mona kia whakamatea.

¹⁹Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja.

¹⁹A ka mea ratou tetahi ki tetahi, Nana, ko te moemoea tenei te haere mai nai.

²⁰Sedaj torej, dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bode iz sanj njegovih.

²⁰Tena, tatou ka haere, ka patu i a ia, ka maka hoki i a ia ki tetahi o nga poka, a ka mea tatou, Na tetahi mohoao nanakia ia i kai: a ka kite tatou i te tukunga iho o ana moe.

²¹Ali ko je slišal Ruben, ga otme iz njih rok, rekoč: Ne udarimo ga smrtno!

²¹Na i rongo a Reupena, a ka whakaorangia ia e ia i roto i o ratou ringa; ka mea ia, Kaua ia e patua e tatou.

²²In jim reče Ruben: Ne prelivajte krvi; vrzite ga v tisti vodnjak, ki je v puščavi, in ne položite roke nanj! – da bi ga otel iz njih rok ter ga pripeljal k svojemu očetu.

²²Ka mea ano a Reupena ki a ratou, Kaua e whakahekea he toto; maka atu ia ki roto ki tenei poka i te koraha nei, kaua hoki tetahi ringa e pa ki a ia; he mea hoki kia whakaora ai ia i a ia i roto i o ratou ringa, kia whakahoki ai ia i a ia ki tona papa.

²³In zgodi se, ko je prišel Jožef k bratom svojim, da mu slečejo suknjo, tisto pisano, dolgo suknjo, s katero je bil oblečen,

²³¶ A, i te taenga o Hohepa ki ona tuakana, ka huia e ratou te koti o Hohepa, te koti purepure e mau ana i a ia;

²⁴in ga vzemo ter vržejo v tisti vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, vode ni bilo v njem.

²⁴A mauria ana ia, maka ana e ratou ki te poka: he tuwhera kau ano te poka, kahore he wai o roto.

²⁵Nato sedejo, da použijejo kruh; in povzdignejo oči ter vidijo, in glej družbo popotnih Izmaelcev, ki so prihajali iz Gileada; njih velblodi otovorjeni z dišavami in mazilom in miro, in potovali so, da bi to prinesli v Egipt.

²⁵Na ka noho ratou ki te kai taro: a ka anga ake o ratou kanohi, na, ko tetahi tira Ihimaeri e haere mai ana i Kireara me a ratou kamera, he waha i nga mea kakara, i te pama, i te maira, e haere ana ki te kawe ki raro, ki Ihipa.

²⁶In Juda reče bratom svojim: Kaj bode dobička, če umorimo brata svojega in skrijemo kri njegovo?

²⁶Na ka mea a Hura ki ona tuakana ratou ko ona teina, He aha te pai o ta tatou patu i to tatou teina, o te huna hoki i ona toto?

²⁷Dejte, prodajmo ga Izmaelcem, in roke naše naj se nad njim ne pregreše, zakaj brat je naš, meso naše. In poslušali so ga bratje njegovi.

²⁷Tatou ka haere, ka hoko i a ia ki nga Ihimaeri, a kaua o tatou ringa e pa ki a ia; ko to tatou teina nei hoki ia, ko to tatou kikokiko. A i whakaae ona tuakana ratou ko ona teina.

²⁸Ko so torej mimo šli kupci madianski, izvlečejo ter potegnejo Jožefa iz vodnjaka in ga prodado Izmaelcem za dvajset srebrnikov. Ti pa odpeljejo Jožefa v Egipt.

²⁸Na ka haere mai nga Miriani, he hunga hokohoko: ka hutia ake e ratou a Hohepa i roto i te poka, a ka hokona atu a Hohepa e ratou ki nga Ihimaeri, ki nga hiriwa e rua tekau: a ka kawea a Hohepa e ratou ki Ihipa.

²⁹Ko se je pa vrnil Ruben k vodnjaku, glej, ni bilo Jožefa v vodnjaku; in raztrga oblačila svoja.

²⁹A ka hoki mai a Reupena ki te poka; na, kohore a Hohepa i roto i te poka; a ka haea e ia ona kakahu.

³⁰In se vrne k bratom svojim in reče: Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?

³⁰Na ka hoki ia ki ona teina, ka mea, Kahore nei te tamaiti; a ko ahau, me haere ahau ki hea?

³¹Tedaj vzemo suknjo Jožefovo in zakoljejo kozliča in jo pomočijo v kri njegovo.

³¹¶ Na ka tango ratou i te koti o Hohepa, a ka patua he koati toa, ka tukua hoki te koti ki te toto;

³²Potem pošljejo tisto dolgo, pisano suknjo in jo velé nesti k njih očetu, ter reko: To smo našli; poglej vendar, je li ta suknja sinú tvojega ali ne.

³²Na ka hoatu te koti purepure kia kawea ki to ratou papa; ka mea ratou, I kitea tenei e matou; tena, tirohia ko te koti ranei o tau tama, ehara ranei?

³³On pa jo je spoznal in reče: Suknja je sina mojega; huda zver ga je požrla; raztrgan, dá, raztrgan je Jožef!

³³A ka mohiotia e ia, a ka mea ia, Ko te koti tenei o taku tama; kua kainga ia e te kirehe nanakia; kua tino haea rawatia a Hohepa.

³⁴In Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni.

³⁴Na ka haea e Hakopa ona kakahu, ka kakahuria e ia tona hope ki te kakahu taratara, a he maha nga ra i uhungatia ai e ia tana tama.

³⁵In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob [Hebrejski šeol, t. j. bivališče mrtvih, država smrti.]. In jokal je oče njegov za njim.Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.

³⁵Ka whakatika hoki ana tama katoa me ana tamahine katoa ki te whakamarie i a ia; a kihai ia i pai kia whakamarietia; ka mea ia, Engari ka heke tangi atu ahau ki taku tama ki te po. Na ka uhungatia ia e tona papa.

³⁶Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.

³⁶Na ka hokona atu ia e nga Miriani ki Ihipa ki a Potiwhara, ki tetahi o nga tangata nui a Parao, ki te rangatira o nga kaitiaki.