¹Gorje jim, ki sklepajo krivične postave, in pisateljem, ki spisujejo nadlogo,

¹¶ Aue te mate mo te hunga e whakatakoto ana i nga tikanga he, mo nga kaituhituhi ano hoki e tuhituhi nei i te mea nanakia;

²da izpodrinejo siromake iz pravde in da ugrabijo pravico ubožcem ljudstva mojega, da jim bodo vdove za plen ter da oropajo sirote!

²Hei whakakotiti ke i te whakawa mo nga rawakore, hei tango noa iho i te mea e tika ana ma nga ware o toku iwi, kia waiho ai nga mea a te pouaru hei taonga ma ratou, kia pahuatia ai e ratou nga pani!

³Kaj boste počeli ob dnevi obiskovanja in ob nevihti, ki pride iz daljave? h komu se zatečete za pomoč? in kam spravite bogastvo svoje?

³Ka pehea ra koutou i te ra o te tirohanga mai, o te whakangaromanga ka pa mai i tawhiti? ka rere koutou ki a wai hei awhina? a ka waiho to koutou kororia ki hea?

⁴Nič drugega vam ne bo mogoče, nego sključiti se med ujetniki in pasti med ubitimi. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, a še je iztegnjena Njegova roka.

⁴Ka piko noa iho ratou ki raro i nga herehere, ka hinga ki raro i te iwi i patua. Ahakoa ko tenei katoa, e kore tona riri e tahuri ke, engari maro tonu tona ringa.

⁵Gorje Asircu, ki je šiba jeze moje in palica v roki njegovi togota moja!

⁵¶ Aue, e te Ahiriana, te rakau o toku riri, te whiu kei tona ringa ko toku aritarita!

⁶Nad hinavski rod ga pošljem in zoper ljudstvo, s katerim se srdim, mu dam povelje, da naj pleni plen in da naj ropa rop in naj jih potepta kakor na ulicah blato.

⁶Ka unga ia e ahau ki te iwi ngutukau; he he mo te iwi o toku riri taku e whakahau ai ki a ia, ki te taonga parakete mana, ki te pahua, ki te mea i a ratou hei takahanga, hei pera me te paru o nga ara.

⁷On seveda ne meni tako in srce njegovo ne misli tako; pogubiti mu je le namera in potrebiti narodov ne malo.

⁷Kahore ia ona whakaaro penei, kihai hoki tona ngakau i mea ki te penei; engari he whakangaro ta tona ngakau, kia kaua ano hoki e torutoru nga iwi e hatepea e ia.

⁸Kajti govori: Niso li vsi knezi moji tudi kralji?

⁸E ki ana hoki ia, He teka ianei he kingi katoa aku rangatira?

⁹Ni li Kalno kakor Karkemiš? ni li Hamat kakor Arpad? ni li kakor Damask Samarija?

⁹He teka ianei he rite a Karano ki Karakemihi, he rite a Hamata ki Arapara, he rite a Hamaria ki Ramahiku?

¹⁰Kakor je roka moja dosegla kraljestva malikov, katerih rezane podobe so bile lepše od jeruzalemskih in samarijskih –

¹⁰Ka rite ki nga kingitanga o nga whakapakoko i tupono mai ki toku ringa; nui atu nei hoki o ratou whakapakoko i o Hiruharama, i o Hamaria;

¹¹ali ne bom, kakor sem storil Samariji in malikom njenim, enako storil Jeruzalemu in njegovim podobam?

¹¹E kore ianei taku e mea ai ki Hiruharama, ki ona whakapakoko, e rite ki taku i mea ai ki Hamaria, ki ona whakapakoko?

¹²Zato se zgodi, ko Gospod dovrši vse delo svoje na gori Sionski in v Jeruzalemu, da bom kaznoval sad prevzetnega srca kralja asirskega in bahanje ponosnih oči njegovih.

¹²Na, tenei ake, kia oti i te Ariki tana mahi katoa ki Maunga Hiona, ki Hiruharama, ka whiua e ahau nga hua o te ngakau nui o te kingi o Ahiria, me te kororia ano o ona kanohi whakakake.

¹³Kajti govoril je: Z roke svoje krepkostjo sem storil to in z modrostjo svojo, ker sem razumen; in premaknil sem ljudstvom meje in uplenil sem njih zaklade in pahnil kot mogočnjak s prestolov nje, ki so na njih sedeli;

¹³Kua ki na hoki ia, Na te kaha o toku ringa i oti ai tenei i ahau, na toku whakaaro nui; he tangata whai mahara hoki ahau: kua whakanekehia hoki e ahau nga rohe o nga iwi, kua pahuatia ano e ahau o ratou taonga, a kua riro i ahau, i te marohirohi, ki raro te hunga noho o nga torona:

¹⁴in roka moja je dosegla kakor gnezdo bogastvo ljudstev, in kakor bi pobiral jajca zapuščena, sem obral vso deželo, in ni ga bilo, da bi bil ganil s perutjo ali odprl usta ali začivkal. –

¹⁴Na kua kitea e toku ringa nga taonga o nga iwi, ano he kohanga: i rite hoki ki te kohikohinga a tetahi i nga hua manu i mahue, taku kohikohinga i te whenua katoa: a kihai i oraora te parirau o tetahi, kihai i hamama te mangai, kihai hoki i pipi.

¹⁵Se li more ponašati sekira proti njemu, ki seka ž njo? ali rezilo se poviševati proti njemu, ki ga rabi? kakor da bi šiba vihtela njega, ki jo dviga, kakor da bi privzdigovala palica človeka, ki ni od lesa!

¹⁵E whakahihi ranei te titaha ki te tangata nana nei ia i whakamahi ki te hahau? e whakakake ranei te kani ki te tangata nana nei ia i kani ai? me te mea nei ko te patupatu hei whakakorikori i tona kaihapai, ko te tokotoko ranei hei hapai i te tan gata ehara nei i te rakau.

¹⁶Zato pošlje Gospod, Jehova nad vojskami, med debeluhe njegove sušico, in pod slavo njegovo se vname požar, podoben ognjenemu požaru.

¹⁶Mo reira ka unga mai e te Ariki, e te Ariki o nga mano, te hiroki ki ona mea momona; a ka ka ake a raro o tona kororia, he mea whakau, koia ano kei te ka o te ahi.

¹⁷In luč Izraelova bode za ogenj in Svetnik njegov za plamen, ki zapali in požge grmovje in trnje njegovo en dan.

¹⁷A hei ahi te marama o Iharaira, a ko tana Mea Tapu ano hoki hei mura; a ka wera ona tumatakuru, ona tataramoa, pau ake i te ra kotahi.

¹⁸In pokonča slavo gozda njegovega in rodovitnih njiv njegovih z dušo in z mesom, da bode, kakor ko hira jetičnik.

¹⁸Ka pau ano hoki i a ia te kororia o tona ngahere, o tana mara momona, te wairua raua ko te tinana; a, hei te otinga, me te mea kua ngohe te ngakau o te kaihapai kara.

¹⁹In majhen bode ostanek drevja v gozdu njegovem, da ga bo deček mogel zapisati.

¹⁹Na, ko te toenga o nga rakau o tona ngahere, he torutoru, ma te tamaiti noa e tuhituhi.

²⁰In zgodi se tisti dan, da se ne bode ostanek Izraelov in kdor se ohrani hiši Jakobovi več opiral nanj, ki jih je tepel, marveč opiral se bo na GOSPODA, Svetnika Izraelovega, v resnici.

²⁰¶ I taua ra ka whakamutua e nga toenga o Iharaira ratou ko nga morehu o te whare o Hakopa, ta ratou okioki ki to ratou kaiwhiu; engari ka okioki pono ratou ki a Ihowa, ki te Mea Tapu o Iharaira.

²¹Ostanek se preobrne, ostanek Jakobov k mogočnemu Bogu.

²¹He toenga ano e hoki mai, ko te toenga o Hakopa, ki te Atua kaha rawa.

²²Kajti ko bi bilo ljudstva tvojega, Izrael, kakor peska morskega, le ostanek se preobrne iz njega. Določeno je pokončanje, ki razliva obilno pravičnost.

²²No te mea ahakoa i rite tou iwi, a Iharaira ki te onepu o te moana, he toenga kau o ratou e hoki mai: ko te whakaotinga i whakaritea, me te mea e puhake ana i te tika.

²³Zakaj pokončanje, in to določeno, dovrši Gospod, Jehova nad vojskami, sredi vse zemlje.

²³Ka oti ra hoki, ka mahia ano hoki e te Ariki, e Ihowa o nga mano, te mea i whakaritea ki waenganui i te whenua katoa.

²⁴Zatorej pravi tako Gospod, Jehova nad vojskami: Ne boj se, ljudstvo moje, ki prebivaš na Sionu, Asirca! S šibo te bo tepel in palico svojo bo vzdignil zoper tebe, kakor se je v Egiptu godilo.

²⁴¶ Na reira tenei kupu a te Ariki, a Ihowa o nga mano, E taku iwi e noho nei i Hiona kaua e wehi i te Ahiriana: ahakoa patu ia i a koe ki te rakau, hapainga mai ranei e ia tona tokotoko ki a koe, pera me ta Ihipa.

²⁵Kajti še malo, prav malo časa, potem bode konec srditosti in jeza moja se obrne nanje, da jih pokonča.

²⁵He wahi iti rawa nei, a ka whakatutukitia te weriweri, toku riri hoki, i a ratou ka huna.

²⁶In GOSPOD nad vojskami zavihti zoper njega bič kakor v poboju Madiancev pri skali Orebski; in palica Njegova bode nad morjem in jo vzdigne, kakor jo je vzdignil nad Egiptom.

²⁶Ka oho ano i a Ihowa o nga mano he whiu mona, he pera me te patunga o Miriana ki te kamaka ki Orepe; a ka iri tona tokotoko i runga i te moana, a ka hapainga e ia, pera i tana i Ihipa.

²⁷In zgodi se v tistem času, da se razprta breme njegovo z rame tvoje in jarem njegov z vratu tvojega, da, jarem razpade spričo maziljenja [Ali: tolščobe; dobesedno: olja.].

²⁷Na i taua ra ka makere atu tana pikaunga i tou pokohiwi, me tana ioka i tou kaki, a ka kore noa iho ano hoki te ioka i te whakawahinga.

²⁸Pride v Ajat, pojde skozi Migron, pri Mikmasu odloži prtljago svojo;

²⁸Kua tae ki Aiata, kua pahemo ki Mikirono; ko ana mea rongoatia ake e ia ki Mikimaha:

²⁹preidejo prelaz, veleč: v Gebi bo naše prenočišče! Rama trepeta, Gibea Savlova beži.

²⁹Kei tenei taha ratou o te whakawhitinga; kua noho a puni ratou ki Kepa: pawera noa iho a Rama; kua rere a Kipea o Haora.

³⁰Glasno vpij, hči galimska! Poslušaj, o Lajsa! O ubožica Anatot!

³⁰Kia nui tou reo, e te tamahine a Karimi! whakarongo, e Raihi! He mate tou, e Anatoto!

³¹Madmena beži, prebivalci gebimski so se zbrali, da pobegnejo.

³¹He whati a Maramena; kei te huihui nga tangata o Kepimi, he tahuti.

³²Še danes se ustavi v Nobu, že zavihti roko svojo proti gori hčere sionske, proti hribu jeruzalemskemu. –

³²Hei tenei ra ano ka tu ia ki Nopo: kei te ruru tona ringa ki te maunga o te tamahine a Hiona, ki te pukepuke i Hiruharama.

³³Glej, Gospod, Jehova nad vojskami, poseka veje z grozno močjo, in tisti, ki so visoke postave, bodo posekani, in prevzetni bodo ponižani;in posekal bo gozdno goščavo z železom svojim, in Libanon pade po Veličastnem.

³³Nana, ka tapahia e te Ariki, e Ihowa o nga mano, nga peka, nui atu hoki te wehi: a ka tuaina ki raro nga mea he tiketike nei te ahua, ka whakaititia ano hoki nga mea whakakake.

³⁴in posekal bo gozdno goščavo z železom svojim, in Libanon pade po Veličastnem.

³⁴Ka tuaina ano e ia nga rakau poruru o te ngahere ki te rino, ka hinga ano hoki a Repanona i te mea nui.