1In Samuel je umrl, in ves Izrael se je zbral in žaloval po njem. In so ga pokopali v hiši njegovi v Rami. David pa vstane in gre doli v Paransko puščavo.
1Y MURIO Samuel, y juntóse todo Israel, y lo lloraron, y lo sepultaron en su casa en Rama. Y levantóse David, y se fué al desierto de Parán.
2Bil pa je v Maonu mož, ki je imel posestvo svoje v Karmelu, in ta mož je bil silno velik in je imel tri tisoč ovac in tisoč koz. In je strigel ovce svoje v Karmelu.
2Y en Maón había un hombre que tenía su hacienda en el Carmelo, el cual era muy rico, que tenía tres mil ovejas y mil cabras. Y aconteció hallarse esquilando sus ovejas en el Carmelo.
3Ime pa je bilo tistemu množu Nabal in ime ženi njegovi Abigaila; in žena je bila jako razumna in lepega lica, a mož neotesanec in hudoben v svojih dejanjih; bil pa je iz družine Kalebove.
3El nombre de aquel varón era Nabal, y el nombre de su mujer, Abigail. Y era aquella mujer de buen entendimiento y de buena gracia; mas el hombre era duro y de malos hechos; y era del linaje de Caleb.
4Ko pa je David slišal v puščavi, da striže Nabal ovce svoje,
4Y oyó David en el desierto que Nabal esquilaba sus ovejas.
5pošlje deset mladeničev in jim reče: Pojdite gori v Karmel, in ko pridete k Nabalu, ga prijazno pozdravite v mojem imenu
5Entonces envió David diez criados, y díjoles: Subid al Carmelo, é id á Nabal, y saludadle en mi nombre.
6in recite: Sreča! Mir bodi tebi in hiši tvoji mir in vsemu, kar imaš, mir!
6Y decidle así: Que vivas y sea paz á ti, y paz á tu familia, y paz á todo cuanto tienes.
7Slišal sem, da imaš strižce. Pastirji pa, kar jih imaš, so bili pri nas, in nismo jim bili nadležni, tudi niso ničesar pogrešali vse dni, dokler so bili ob Karmelu.
7Ha poco supe que tienes esquiladores. Ahora, á los pastores tuyos que han estado con nosotros, nunca les hicimos fuerza, ni les faltó algo en todo el tiempo que han estado en el Carmelo.
8Vprašaj mladeniče svoje, in ti bodo povedali. Zato naj najdejo moji mladeniči milost v tvojih očeh; zakaj prišli smo na dober dan. Daj, prosim, hlapcem svojim in sinu svojemu Davidu, kar ti pride v roko.
8Pregunta á tus criados, que ellos te lo dirán. Hallen por tanto estos criados gracia en tus ojos, pues que venimos en buen día: ruégote que des lo que tuvieres á mano á tus siervos, y á tu hijo David.
9In ko pridejo mladeniči Davidovi, govore Nabalu po vseh teh besedah v imenu Davidovem, in umolknejo.
9Y como llegaron los criados de David, dijeron á Nabal todas estas palabras en nombre de David, y callaron.
10Nabal pa odgovori hlapcem Davidovim in reče: Kdo je David? in kdo je Jesejev sin? Dandanes je čimdalje več hlapcev, ki uhajajo svojim gospodarjem!
10Y Nabal respondió á los criados de David, y dijo: ¿Quién es David? ¿y quién es el hijo de Isaí? Muchos siervos hay hoy que se huyen de sus señores.
11Ali naj vzamem kruh svoj in vodo svojo in meso živinčet, ki sem jih zaklal za strižce svoje, in naj to dam ljudem, za katere ne vem, od kod so?
11¿He de tomar yo ahora mi pan, mi agua, y mi víctima que he preparado para mis esquiladores, y la daré á hombres que no sé de dónde son?
12Tedaj se obrnejo mladeniči Davidovi na svojo pot. In pridejo nazaj k njemu in mu povedo vse te besede.
12Y tornándose los criados de David, volviéronse por su camino, y vinieron y dijeron á David todas estas palabras.
13In David veli možem svojim: Vsak si opaši meč! In vsi se opašejo z mečem, tudi David opaše svoj meč. In je šlo za njim gori blizu štiristo mož, dvesto jih je pa ostalo pri prtljagi.
13Entonces David dijo á sus hombres: Cíñase cada uno su espada. Y ciñóse cada uno su espada: también David ciñó su espada; y subieron tras David como cuatrocientos hombres, y dejaron doscientos con el bagaje.
14Eden mladeničev pa oznani Abigaili, ženi Nabalovi, rekoč: Glej, David je poslal sle iz puščave, da pozdravijo našega gospodarja, a on je kriče planil nanje.
14Y uno de los criados dió aviso á Abigail mujer de Nabal, diciendo: He aquí David envió mensajeros del desierto que saludasen á nuestro amo, y él los ha zaherido.
15Toda tisti možje so nam bili dosti v prospeh, in žalega se nam ni nič zgodilo, tudi nismo ničesar pogrešali, dokler smo ž njimi občevali, ko smo bili na polju;
15Mas aquellos hombres nos han sido muy buenos, y nunca nos han hecho fuerza, ni ninguna cosa nos ha faltado en todo el tiempo que hemos conversado con ellos, mientras hemos estado en el campo.
16bili so nam kakor zidovje po noči in po dnevi, dokler smo pri njih pasli ovce.
16Hannos sido por muro de día y de noche, todos los días que hemos estado con ellos apacentando las ovejas.
17Zdaj torej pazi in premisli, kaj ti je storiti; zakaj hudo je sklenjeno zoper gospodarja našega in zoper vso hišo njegovo. On pa je tak otrok Belijalov, da ne more nihče ž njim govoriti.
17Ahora pues, entiende y mira lo que has de hacer, porque el mal está del todo resuelto contra nuestro amo y contra toda su casa: pues él es un hombre tan malo, que no hay quien pueda hablarle.
18Tedaj pohiti Abigaila, in vzame dvesto hlebov in dva mehova vina in pet pripravljenih ovac in pet meric opraženega zrnja in sto posušenih grozdov in dvesto kep smokev, in naloži to na osle.
18Entonces Abigail tomó luego doscientos panes, y dos cueros de vino, y cinco ovejas guisadas, y cinco medidas de grano tostado, y cien hilos de uvas pasas, y doscientos panes de higos secos, y cargólo en asnos;
19In veli mladeničem svojim: Pojdite pred menoj, glejte, jaz pridem za vami! A možu svojemu Nabalu ni povedala nič.
19Y dijo á sus criados: Id delante de mí, que yo os seguiré luego. Y nada declaró á su marido Nabal.
20In ko sede na osla in jezdi doli po gorskem ovinku, pridejo ji nasproti David in možje njegovi, in jih sreča.
20Y sentándose sobre un asno descendió por una parte secreta del monte, y he aquí David y los suyos que venían frente á ella, y ella les fué al encuentro.
21David pa je rekel: Res sem zastonj varoval vse, kar je njegovega, v puščavi, da se ni ničesar pogrešilo tega, kar ima; še hudo mi je povrnil za dobro.
21Y David había dicho: Ciertamente en vano he guardado todo lo que éste tiene en el desierto, sin que nada le haya faltado de todo cuanto es suyo; y él me ha vuelto mal por bien.
22To naj stori Bog sovražnikom Davidovim in to naj doda, ako pustim od vsega, kar je njegovega, do jutranjega svita le enega moškega.
22Así haga Dios, y así añada á los enemigos de David, que de aquí á mañana no tengo de dejar de todo lo que fuere suyo ni aun meante á la pared.
23In ko vidi Abigaila Davida, spusti se hitro z osla in pade pred Davidom na obraz in se prikloni do tal.
23Y como Abigail vió á David, apeóse prestamente del asno, y postrándose delante de David sobre su rostro, inclinóse á tierra;
24In pade k nogam njegovim in reče: Na meni, gospod moj, na meni bodi ta pregreha, in dovoli, prosim, dekli svoji govoriti v ušesa tvoja, in čuj dekle svoje besede!
24Y echóse á sus pies, y dijo: Señor mío, sobre mí sea el pecado; mas ruégote hable tu sierva en tus oídos, y oye las palabras de tu sierva.
25Ne oziraj se, prosim, gospod moj, na tistega moža Belijalovega, na Nabala; zakaj kakršno je ime njegovo, takšen je on sam: Nabal [T. j. brezumnik.] mu je ime, in brezumnost je pri njem. Jaz pa, dekla tvoja, nisem videla mladeničev gospoda svojega, ki si jih poslal.
25No ponga ahora mi señor su corazón á aquel hombre brusco, á Nabal; porque conforme á su nombre, así es. El se llama Nabal, y la locura está con él: mas yo tu sierva no vi los criados de mi señor, los cuales tú enviaste.
26Zdaj pa, gospod moj, kakor res živi GOSPOD in živi duša tvoja: GOSPOD ti je zabranil, da nisi prišel prelivat krvi in se nisi maščeval z lastno roko. Naj torej bodo kakor Nabal sovražniki tvoji in kateri žele nesreče gospodu mojemu.
26Ahora pues, señor mío, vive Jehová y vive tu alma, que Jehová te ha estorbado que vinieses á derramar sangre, y vengarte por tu propia mano. Sean pues como Nabal tus enemigos, y todos los que procuran mal contra mi señor.
27Tu je darilo, ki ga je služabnica tvoja prinesla gospodu svojemu; daj ga mladeničem, ki hodijo za gospodom mojim.
27Y ahora esta bendición que tu sierva ha traído á mi señor, dése á los criados que siguen á mi señor.
28Odpusti, prosim, dekli svoji prestopek; zakaj GOSPOD bo gotovo ustanovil trdno hišo gospodu mojemu, ker gospod moj se vojskuje v bojih GOSPODOVIH, in nič hudega se ni našlo na tebi, odkar živiš.
28Y yo te ruego que perdones á tu sierva esta ofensa; pues Jehová de cierto hará casa firme á mi señor, por cuanto mi señor hace las guerras de Jehová, y mal no se ha hallado en ti en tus días.
29In ako bi se vzdignil človek, da te preganja in ti streže po življenju, gospoda mojega duša bode zvezana v zvezi živečih pri GOSPODU, Bogu tvojem; a dušo sovražnikov tvojih naj zaluči kakor s prače.
29Bien que alguien se haya levantado á perseguirte y atentar á tu vida, con todo, el alma de mi señor será ligada en el haz de los que viven con Jehová Dios tuyo, y él arrojará el alma de tus enemigos como de en medio de la palma de una honda.
30In kadar GOSPOD stori gospodu mojemu po vsem dobrem, kar ti je obljubil, in ti zapove, da bodi vojvoda Izraelu,
30Y acontecerá que cuando Jehová hiciere con mi señor conforme á todo el bien que ha hablado de ti, y te mandare que seas caudillo sobre Israel,
31ti tega ne bode žal, tudi srce ti tega ne bo očitalo, da nisi prelil krvi brez razloga in da ni samega sebe maščeval gospod moj. In ko GOSPOD stori dobro gospodu mojemu, spomni se dekle svoje.
31Entonces, señor mío, no te será esto en tropiezo y turbación de corazón, el que hayas derramado sangre sin causa, ó que mi señor se haya vengado por sí mismo. Guárdese pues mi señor, y cuando Jehová hiciere bien á mi señor, acuérdate de tu sierva.
32Nato reče David Abigaili: Hvaljen bodi GOSPOD, Bog Izraelov, ki te je poslal danes meni naproti!
32Y dijo David á Abigail: Bendito sea Jehová Dios de Israel, que te envió para que hoy me encontrases;
33In blagoslovljena bodi razumnost tvoja in ti bodi blagoslovljena, da si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi in se maščevat z lastno roko.
33Y bendito sea tu razonamiento, y bendita tú, que me has estorbado hoy el ir á derramar sangre, y á vengarme por mi propia mano:
34Zakaj v resnici, kakor res živi GOSPOD, Bog Izraelov, ki mi je ubranil, da ti nisem storil žalega, ako bi ne bila hitro prišla naproti, gotovo bi ne bil ostal Nabalu do jutranjega svita ne eden moški!
34Porque, vive Jehová Dios de Israel que me ha defendido de hacerte mal, que si no te hubieras dado priesa en venirme al encuentro, de aquí á mañana no le quedara á Nabal meante á la pared.
35David torej sprejme iz roke njene, kar mu je prinesla, in ji reče: Pojdi v miru gori v hišo svojo! Glej, slišal sem glas tvoj in se ozrl na tvojo osebo!
35Y recibió David de su mano lo que le había traído, y díjole: Sube en paz á tu casa, y mira que he oído tu voz, y tenídote respeto.
36In Abigaila pride k Nabalu. In glej, pripravil je v hiši svoji gostijo, kakor kraljevo gostijo, in srce Nabalovo je bilo veselo v njem, zakaj bil je jako pijan. Zato mu ona ničesar ne pove, ne malega, ne velikega, do jutranjega svita.
36Y Abigail se vino á Nabal, y he aquí que él tenía banquete en su casa como banquete de rey: y el corazón de Nabal estaba alegre en él, y estaba muy borracho; por lo que ella no le declaró poco ni mucho, hasta que vino el día siguiente.
37Ko pa se je zdanilo in se je Nabalu izkadilo vino, mu pove žena njegova te reči. In srce mu je v životu omrtvelo, in bil je kakor kamen.
37Pero á la mañana, cuando el vino había salido de Nabal, refirióle su mujer aquestas cosas; y se le amorteció el corazón, y quedóse como piedra.
38In kakih deset dni pozneje udari GOSPOD Nabala, da je umrl.
38Y pasados diez días Jehová hirió á Nabal, y murió.
39In ko David zasliši, da je Nabal mrtev, reče: Hvaljen bodi GOSPOD, ki je prevzel pravdo mojo za sramotenje Nabalovo in je zadržal hlapca svojega, da ni storil hudega; in hudobnost Nabalovo mu je povrnil na glavo! In David pošlje in veli govoriti z Abigailo, da bi si jo vzel za ženo.
39Y luego que David oyó que Nabal era muerto, dijo: Bendito sea Jehová que juzgó la causa de mi afrenta recibida de la mano de Nabal, y ha preservado del mal á su siervo; y Jehová ha tornado la malicia de Nabal sobre su propia cabeza. Después envió David á
40In ko pridejo hlapci Davidovi k Abigaili v Karmel, jo ogovore in reko: David nas je poslal k tebi, da bi te vzel za ženo.
40Y los criados de David vinieron á Abigail en el Carmelo, y hablaron con ella, diciendo: David nos ha enviado á ti, para tomarte por su mujer.
41Ona vstane in se prikloni z obličjem do tal in reče: Glej, tu je dekla tvoja, da bode služkinja in da umiva noge gospodarja svojega hlapcem!
41Y ella se levantó, é inclinó su rostro á tierra, diciendo: He aquí tu sierva, para que sea sierva que lave los pies de los siervos de mi señor.
42In Abigaila hitro vstane in sede na osla in za njo gre pet njenih dekel, in je šla za sli Davidovimi in mu je postala žena.
42Y levantándose luego Abigail con cinco mozas que la seguían, montóse en un asno, y siguió los mensajeros de David, y fué su mujer.
43Tudi Ahinoamo iz Jezreela je vzel David za ženo. Tako sta bili obedve ženi Davidovi.Savel pa je bil dal Mihalo, hčer svojo, ženo Davidovo, Faltimu, sinu Laisovemu, iz Galima.
43También tomó David á Ahinoam de Jezreel, y ambas á dos fueron sus mujeres.
44Savel pa je bil dal Mihalo, hčer svojo, ženo Davidovo, Faltimu, sinu Laisovemu, iz Galima.
44Porque Saúl había dado su hija Michâl mujer de David, á Palti hijo de Lais, que era de Gallim.