1V tem je lakota jako stiskala deželo.
1Y EL hambre era grande en la tierra.
2In ko so pojedli živež, ki so ga bili prinesli iz Egipta, jim veli njih oče: Pojdite zopet, kupite nam malo hrane.
2Y aconteció que como acabaron de comer el trigo que trajeron de Egipto, díjoles su padre: Volved, y comprad para nosotros un poco de alimento.
3A Juda mu odgovori in reče: Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.
3Y respondió Judá, diciendo: Aquel varón nos protestó con ánimo resuelto, diciendo: No veréis mi rostro sin vuestro hermano con vosotros.
4Če hočeš poslati brata našega z nami, pojdemo doli in ti kupimo žita.
4Si enviares á nuestro hermano con nosotros, descenderemos y te compraremos alimento:
5Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo doli, zakaj oni mož nam je rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.
5Pero si no le enviares, no descenderemos: porque aquel varón nos dijo: No veréis mi rostro sin vuestro hermano con vosotros.
6Tedaj reče Izrael: Zakaj ste mi tako hudo storili, ko ste povedali onemu možu, da imate še brata?
6Y dijo Israel: ¿Por qué me hicisteis tanto mal, declarando al varón que teníais más hermano?
7Oni pa reko: Skrbno je popraševal tisti mož po nas in sorodovini naši, govoreč: Ali še živi vaš oče? imate li še brata? In povedali smo mu po tistih besedah. Kako smo neki mogli vedeti, da poreče: Pripeljite s seboj brata svojega?
7Y ellos respondieron: Aquel varón nos preguntó expresamente por nosotros, y por nuestra parentela, diciendo: ¿Vive aún vuestro padre? ¿tenéis otro hermano? y declarámosle conforme á estas palabras. ¿Podíamos nosotros saber que había de decir: Haced venir
8In reče Juda Izraelu, svojemu očetu: Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo, mi in ti in otročiči naši.
8Entonces Judá dijo á Israel su padre: Envía al mozo conmigo, y nos levantaremos é iremos, á fin que vivamos y no muramos nosotros, y tú, y nuestros niños.
9Jaz sem porok zanj, iz moje roke ga zahtevaj; če ti ga ne pripeljem in ga ne postavim predte, naj bom kriv zoper tebe vse dni.
9Yo lo fío; á mí me pedirás cuenta de él: si yo no te lo volviere y lo pusiere delante de ti, seré para ti el culpante todos los días:
10Kajti ko bi ne bili odlašali, bi se bili že dvakrat vrnili v tem času.
10Que si no nos hubiéramos detenido, cierto ahora hubiéramos ya vuelto dos veces.
11Veli torej Izrael, njih oče: Če mora biti tako, storite to: vzemite od najboljših pridelkov naše dežele v posodah svojih in nesite darilo onemu možu: malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev.
11Entonces Israel su padre les respondió: Pues que así es, hacedlo; tomad de lo mejor de la tierra en vuestros vasos, y llevad á aquel varón un presente, un poco de bálsamo, y un poco de miel, aromas y mirra, nueces y almendras.
12Denarja tudi vzemite dvojno v roko svojo, in tisti denar, ki je bil vrnjen zvrha v vrečah vaših, nesite nazaj v roki svoji, nemara je bila pomota.
12Y tomad en vuestras manos doblado dinero, y llevad en vuestra mano el dinero vuelto en las bocas de vuestros costales; quizá fué yerro.
13Tudi brata svojega vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu.
13Tomad también á vuestro hermano, y levantaos, y volved á aquel varón.
14In Bog silni, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega brata vašega in Benjamina. Jaz pa, če bodem brez otrok, naj bom brez otrok!
14Y el Dios Omnipotente os dé misericordias delante de aquel varón, y os suelte al otro vuestro hermano, y á este Benjamín. Y si he de ser privado de mis hijos, séalo.
15Možje torej vzemo tisto darilo in denarja še enkrat toliko v roko svojo in Benjamina, ter vstanejo in odidejo doli v Egipt ter stopijo pred obličje Jožefovo.
15Entonces tomaron aquellos varones el presente, y tomaron en su mano doblado dinero, y á Benjamín; y se levantaron, y descendieron á Egipto, y presentáronse delante de José.
16Ko je videl Jožef Benjamina ž njimi, veli upravniku hiše svoje: Pelji noter te može in zakolji živali ter pripravi, z menoj namreč bodo jedli ti možje opoldne.
16Y vió José á Benjamín con ellos, y dijo al mayordomo de su casa: Mete en casa á esos hombres, y degüella víctima, y aderéza la; porque estos hombres comerán conmigo al medio día.
17In mož stori, kakor je ukazal Jožef; in peljal je može v hišo Jožefovo.
17E hizo el hombre como José dijo; y metió aquel hombre á los hombres en casa de José.
18Ali bali so se možje, ker jih je peljal v Jožefovo hišo, in so rekli: Zaradi tistega denarja, ki je bil vrnjen prej v vreče naše, nas pelje noter, da zvrne to na nas in plane na nas in vzame za sužnje nas z našimi osli.
18Y aquellos hombres tuvieron temor, cuando fueron metidos en casa de José, y decían: Por el dinero que fué vuelto en nuestros costales la primera vez nos han metido aquí, para revolver contra nosotros, y dar sobre nosotros, y tomarnos por siervos á nosotro
19In pristopijo k možu, ki je upravljal hišo Jožefovo, in ga ogovore pred vrati hiše
19Y llegáronse al mayordomo de la casa de José, y le hablaron á la entrada de la casa.
20in reko: Prosim, gospod moj! Prišli smo bili že preje kupit žita.
20Y dijeron: Ay, señor mío, nosotros en realidad de verdad descendimos al principio á comprar alimentos:
21Ko smo pa prišli v prenočišče in razvezali vreče svoje, glej, denar vsakega je bil na vrhu v vreči njegovi, prav denar naš po teži svoji; prinesli smo ga torej nazaj v rokah svojih.
21Y aconteció que como vinimos al mesón y abrimos nuestros costales, he aquí el dinero de cada uno estaba en la boca de su costal, nuestro dinero en su justo peso; y hémoslo vuelto en nuestras manos.
22In še drugega denarja smo prinesli sem v rokah svojih, da kupimo žita. Ne vemo, kdo je položil denar naš v vreče naše.
22Hemos también traído en nuestras manos otro dinero para comprar alimentos: nosotros no sabemos quién haya puesto nuestro dinero en nuestros costales.
23In on reče: Mir vam, ne bojte se! Bog vaš in očeta vašega Bog vam je dal zaklad v vreče vaše; denar vaš sem prejel. In privede k njim Simeona.
23Y él respondió: Paz á vosotros, no temáis; vuestro Dios y el Dios de vuestro padre os dió el tesoro en vuestros costales: vuestro dinero vino á mí. Y sacó á Simeón á ellos.
24In mož jih pripelje v hišo Jožefovo in jim da vode, da si umijejo noge, in da tudi klaje njih oslom.
24Y metió aquel varón á aquellos hombres en casa de José: y dióles agua, y lavaron sus pies: y dió de comer á sus asnos.
25V tem so pripravljali darilo svoje, da ga izroče, kadar pride Jožef opoldne; zakaj slišali so, da bodo tam obedovali.
25Y ellos prepararon el presente entretanto que venía José al medio día, porque habían oído que allí habían de comer pan.
26Ko je pa Jožef prišel domov, prineso noter k njemu darilo, ki so ga imeli v rokah svojih, in priklonijo se mu do tal.
26Y vino José á casa, y ellos le trajeron el presente que tenían en su mano dentro de casa, é inclináronse á él hasta tierra.
27In on jih vpraša, kako se jim godi, ter reče: Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?
27Entonces les preguntó él cómo estaban, y dijo: ¿Vuestro padre, el anciano que dijisteis, lo pasa bien? ¿vive todavía?
28Oni pa reko: Dobro se godi hlapcu tvojemu, našemu očetu, še živi. In pripognejo teme in se priklonijo.
28Y ellos respondieron: Bien va á tu siervo nuestro padre; aun vive. Y se inclinaron, é hicieron reverencia.
29In povzdigne oči in zagleda Benjamina, brata svojega, matere svoje sina, ter reče: Tale je tisti brat vaš najmlajši, o katerem ste mi govorili? In veli: Bog ti bodi milosten, sin moj!
29Y alzando él sus ojos vió á Benjamín su hermano, hijo de su madre, y dijo: ¿Es éste vuestro hermano menor, de quien me hablasteis? Y dijo: Dios tenga misericordia de ti, hijo mío.
30In Jožef odhiti, ker mu je srce gorelo do brata svojega, in poišče, kje bi se izjokal; in vstopi v stanico svojo, ter je jokal v njej.
30Entonces José se apresuró, porque se conmovieron sus entrañas á causa de su hermano, y procuró donde llorar: y entróse en su cámara, y lloró allí.
31Potem si umije obraz in pride ven ter, premagujoč se, reče: Prinesite jed!
31Y lavó su rostro, y salió fuera, y reprimióse, y dijo: Poned pan.
32In prineso njemu posebe in njim posebe in Egipčanom, ki so ž njim jedli, posebe, zakaj Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker to je nagnusno Egipčanom.
32Y pusieron para él aparte, y separadamente para ellos, y aparte para los Egipcios que con él comían: porque los Egipcios no pueden comer pan con los Hebreos, lo cual es abominación á los Egipcios.
33Sedeli so pa pred njim, prvenec po prvenstvu svojem in mlajši po mlajših letih svojih; in čudeč se so gledali ti možje drug drugega.In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.
33Y sentáronse delante de él, el mayor conforme á su mayoría, y el menor conforme á su menoría; y estaban aquellos hombres atónitos mirándose el uno al otro.
34In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.
34Y él tomó viandas de delante de sí para ellos; mas la porción de Benjamín era cinco veces como cualquiera de las de ellos. Y bebieron, y alegráronse con él.