1Jezus pa gre na Oljsko goro.
1Y JESUS se fué al monte de las Olivas.
2A zjutraj pride zopet v tempelj. In vse ljudstvo se zbere k njemu, in sede ter jih uči.
2Y por la mañana volvió al templo, y todo el pueblo vino á él: y sentado él, los enseñaba.
3Pripeljejo pa pismarji in farizeji k njemu ženo, v prešeštvu zasačeno, jo postavijo na sredo
3Entonces los escribas y los Fariseos le traen una mujer tomada en adulterio; y poniéndola en medio,
4in mu reko: Učenik, ta žena je ravnokar v prešeštvu zasačena.
4Dícenle: Maestro, esta mujer ha sido tomada en el mismo hecho, adulterando;
5V postavi pa nam je Mojzes zapovedal, naj take s kamenjem posujemo. Ti torej kaj praviš?
5Y en la ley Moisés nos mandó apedrear á las tales: tú pues, ¿qué dices?
6To pa govore, izkušajoč ga, da bi ga mogli zatožiti. A Jezus se skloni ter piše s prstom po tleh.
6Mas esto decían tentándole, para poder acusarle. Empero Jesús, inclinado hacia abajo, escribía en tierra con el dedo.
7Ko pa le še vprašujejo, se zravna in jim reče: Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo.
7Y como perseverasen preguntándole, enderezóse, y díjoles: El que de vosotros esté sin pecado, arroje contra ella la piedra el primero.
8In zopet se skloni in piše po tleh.
8Y volviéndose á inclinar hacia abajo, escribía en tierra.
9Oni pa, ko so to slišali, odhajajo drug za drugim, počenši od starejših, celo do zadnjih. In Jezus ostane sam in žena, na sredi stoječ.
9Oyendo, pues, ellos, redargüidos de la conciencia, salíanse uno á uno, comenzando desde los más viejos hasta los postreros: y quedó solo Jesús, y la mujer que estaba en medio.
10Jezus pa, ko se zravna pokonci in razen žene ne vidi nikogar, ji reče: Žena, kje so oni? ali te ni nobeden obsodil?
10Y enderezándose Jesús, y no viendo á nadie más que á la mujer, díjole: ¿Mujer, dónde están los que te acusaban? ¿Ninguno te ha condenado?
11Ona pa reče: Nobeden, Gospod. A Jezus ji reče: Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej več ne greši!]
11Y ella dijo: Señor, ninguno. Entonces Jesús le dijo: Ni yo te condeno: vete, y no peques más.
12Jezus jim torej zopet govori, rekoč: Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temuč bo imel luč življenja.
12Y hablóles Jesús otra vez, diciendo: Yo soy la luz del mundo: el que me sigue, no andará en tinieblas, mas tendrá la lumbre de la vida.
13Reko mu pa farizeji: Ti sam zase pričuješ; pričevanje tvoje ni resnično.
13Entonces los Fariseos le dijeron: Tú de ti mismo das testimonio: tu testimonio no es verdadero.
14Jezus odgovori in jim reče: Čeprav jaz sam zase pričujem, je resnično pričevanje moje, ker vem, odkod sem prišel in kam grem; vi pa ne veste, odkod sem prišel in kam grem.
14Respondió Jesús, y díjoles: Aunque yo doy testimonio de mí mismo, mi testimonio es verdadero, porque sé de dónde he venido y á dónde voy; mas vosotros no sabéis de dónde vengo, y á dónde voy.
15Vi po mesu sodite; jaz ne sodim nikogar.
15Vosotros según la carne juzgáis; mas yo no juzgo á nadie.
16Če pa tudi sodim, je resnična sodba moja; zakaj nisem sam, marveč jaz in Oče, ki me je poslal.
16Y si yo juzgo, mi juicio es verdadero; porque no soy solo, sino yo y el que me envió, el Padre.
17Pisano pa je tudi v zakonu vašem, da je dveh človekov pričevanje resnično.
17Y en vuestra ley está escrito que el testimonio de dos hombres es verdadero.
18Jaz sem, ki pričujem sam zase, in pričuje zame Oče, ki me je poslal.
18Yo soy el que doy testimonio de mí mismo: y da testimonio de mí el que me envió, el Padre.
19Reko mu tedaj: Kje je tvoj Oče? Jezus odgovori: Niti mene ne poznate niti Očeta mojega; ko bi mene poznali, poznali bi tudi Očeta mojega.
19Y decíanle: ¿Dónde está tu Padre? Respondió Jesús: Ni á mí me conocéis, ni á mi Padre; si á mí me conocieseis, á mi Padre también conocierais.
20Te besede je govoril pri zakladnici, učeč v templju; in nihče ga ni zgrabil, ker še ni bila prišla ura njegova.
20Estas palabras habló Jesús en el lugar de las limosnas, enseñando en el templo: y nadie le prendió; porque aun no había venido su hora.
21In Jezus jim zopet reče: Jaz odhajam, in iskali me boste in v grehu svojem umrjete. Kamor jaz grem, vi ne morete priti.
21Y díjoles otra vez Jesús: Yo me voy, y me buscaréis, mas en vuestro pecado moriréis: á donde yo voy, vosotros no podéis venir.
22Judje torej govore: Ali se sam umori, da pravi: Kamor jaz grem, vi ne morete priti?
22Decían entonces los Judíos: ¿Hase de matar á sí mismo, que dice: A donde yo voy, vosotros no podéis venir?
23In jim reče: Vi ste od zdolaj, jaz sem odzgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta.
23Y decíales: Vosotros sois de abajo, yo soy de arriba; vosotros sois de este mundo, yo no soy de este mundo.
24Zatorej sem vam rekel, da umrjete v grehih svojih; če namreč ne boste verovali, da sem jaz, umrjete v grehih svojih.
24Por eso os dije que moriréis en vuestros pecados: porque si no creyereis que yo soy, en vuestros pecados moriréis.
25Reko mu torej: Kdo si? Reče jim Jezus: To, kar vam že od začetka pravim.
25Y decíanle: ¿Tú quién eres? Entonces Jesús les dijo: El que al principio también os he dicho.
26Mnogo imam o vas govoriti in soditi; ali ta, ki me je poslal, je resničen; in jaz govorim svetu to, kar sem od njega slišal.
26Muchas cosas tengo que decir y juzgar de vosotros: mas el que me envió, es verdadero: y yo, lo que he oído de él, esto hablo en el mundo.
27Niso pa spoznali, da jim je govoril o Očetu.
27Mas no entendieron que él les hablaba del Padre.
28Zato reče Jezus: Kadar boste povišali Sina človekovega, tedaj spoznate, da sem jaz in da sam od sebe ničesar ne delam, temuč kakor me je naučil Oče moj, to govorim.
28Díjoles pues, Jesús: Cuando levantareis al Hijo del hombre, entonces entenderéis que yo soy, y que nada hago de mí mismo; mas como el Padre me enseñó, esto hablo.
29In ta, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodi.
29Porque el que me envió, conmigo está; no me ha dejado solo el Padre; porque yo, lo que á él agrada, hago siempre.
30Ko je to govoril, jih je mnogo sprejelo vero vanj.
30Hablando él estas cosas, muchos creyeron en él.
31Tedaj govori Jezus tistim Judom, ki so mu verovali: Če vi ostanete v besedi moji, bodete zares učenci moji,
31Y decía Jesús á los Judíos que le habían creído: Si vosotros permaneciereis en mi palabra, seréis verdaderamente mis discípulos;
32in spoznate resnico, in resnica vas osvobodi.
32Y conoceréis la verdad, y la verdad os libertará.
33Odgovore mu: Seme Abrahamovo smo in nikomur še nismo nikdar sužnjevali; kako praviš ti: Postanete svobodni?
33Y respondiéronle: Simiente de Abraham somos, y jamás servimos á nadie: ¿cómo dices tú: Seréis libres?
34Jezus jim odgovori: Resnično, resnično vam pravim, da vsak, kdor dela greh, je suženj grehu.
34Jesús les respondió: De cierto, de cierto os digo, que todo aquel que hace pecado, es siervo de pecado.
35Suženj pa ne ostane v hiši vekomaj; sin ostane vekomaj.
35Y el siervo no queda en casa para siempre: el hijo queda para siempre.
36Če vas torej Sin osvobodi, bodete res svobodni.
36Así que, si el Hijo os libertare, seréis verdaderamente libres.
37Vem, da ste seme Abrahamovo; ali gledate, kako bi me umorili, ker beseda moja nima mesta v vas.
37Sé que sois simiente de Abraham, mas procuráis matarme, porque mi palabra no cabe en vosotros.
38Jaz govorim, kar sem videl pri svojem Očetu; tudi vi torej delate, kar ste od svojega očeta slišali.
38Yo hablo lo que he visto cerca del Padre; y vosotros hacéis lo que habéis oído cerca de vuestro padre.
39Odgovore in mu reko: Oče naš je Abraham. Reče jim Jezus: Ko bi bili sinovi Abrahamovi, bi delali Abrahamova dela.
39Respondieron y dijéronle: Nuestro padre es Abraham. Díceles Jesús: Si fuerais hijos de Abraham, las obras de Abraham harías.
40Sedaj pa gledate, kako bi me umorili, človeka, ki sem vam povedal resnico, ki sem jo slišal od Boga: tega Abraham ni storil.
40Empero ahora procuráis matarme, hombre que os he hablado la verdad, la cual he oído de Dios: no hizo esto Abraham.
41Vi delate očeta svojega dela. Pa mu reko: Mi nismo iz nečistosti rojeni; enega Očeta imamo, Boga.
41Vosotros hacéis las obras de vuestro padre. Dijéronle entonces: Nosotros no somos nacidos de fornicación; un padre tenemos, que es Dios.
42Jezus jim reče: Ko bi bil Bog vaš Oče, bi ljubili mene, zakaj jaz sem od Boga izšel in prišel; nisem namreč sam od sebe prišel, temuč on me je poslal.
42Jesús entonces les dijo: Si vuestro padre fuera Dios, ciertamente me amaríais: porque yo de Dios he salido, y he venido; que no he venido de mí mismo, mas él me envió.
43Zakaj govora mojega ne umete? Ker ne morete moje besede poslušati.
43¿Por qué no reconocéis mi lenguaje? porque no podéis oir mi palabra.
44Vi ste iz očeta hudiča in želje očeta svojega hočete izpolnjevati. On je bil ubijalec ljudi od začetka, in na resnici ne stoji, ker resnice ni v njem. Kadar govori laž, govori iz lastnega, ker je lažnik in oče laži.
44Vosotros de vuestro padre el diablo sois, y los deseos de vuestro padre queréis cumplir. Él, homicida ha sido desde el principio, y no permaneció en la verdad, porque no hay verdad en él. Cuando habla mentira, de suyo habla; porque es mentiroso, y padre d
45Ker pa jaz govorim resnico, mi ne verujete.
45Y porque yo digo verdad, no me creéis.
46Kdo izmed vas me more dolžiti greha? Če pa resnico govorim, zakaj mi vi ne verujete?
46¿Quién de vosotros me redarguye de pecado? Pues si digo verdad, ¿por qué vosotros no me creéis?
47Kdor je iz Boga, posluša Božje besede; zato vi ne poslušate, ker niste iz Boga.
47El que es de Dios, las palabras de Dios oye: por esto no las oís vosotros, porque no sois de Dios.
48Judje odgovore in mu reko: Ali ne pravimo prav, da si Samarijan in imaš zlega duha?
48Respondieron entonces los Judíos, y dijéronle: ¿No decimos bien nosotros, que tú eres Samaritano, y tienes demonio?
49Jezus odgovori: Jaz nimam zlega duha, ampak častim Očeta svojega; a vi me onečaščujete.
49Respondió Jesús: Yo no tengo demonio, antes honro á mi Padre; y vosotros me habéis deshonrado.
50Jaz pa ne iščem svoje slave; je eden, ki je išče in sodi.
50Y no busco mi gloria: hay quien la busque, y juzgue.
51Resnično, resnično vam pravim: ako kdo ohrani besedo mojo, ne bo videl smrti vekomaj.
51De cierto, de cierto os digo, que el que guardare mi palabra, no verá muerte para siempre.
52Reko mu Judje: Sedaj smo spoznali, da imaš zlega duha. Abraham je umrl in proroki, a ti praviš: Ako kdo ohrani besedo mojo, ne okusi smrti vekomaj.
52Entonces los Judíos le dijeron: Ahora conocemos que tienes demonio. Abraham murió, y los profetas, y tú dices: El que guardare mi palabra, no gustará muerte para siempre.
53Kaj si nemara ti večji od našega očeta Abrahama, ki je umrl? Tudi proroki so pomrli. Koga se ti sam delaš?
53¿Eres tú mayor que nuestro padre Abraham, el cual murió? y los profetas murieron: ¿quién te haces á ti mismo?
54Jezus odgovori: Če se jaz sam slavim, slava moja ni nič: Oče moj je, ki me slavi, o katerem vi pravite, da je vaš Bog;
54Respondió Jesús: Si yo me glorifico á mí mismo, mi gloria es nada: mi Padre es el que me glorifica; el que vosotros decís que es vuestro Dios;
55a niste ga spoznali, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, vam enak. Ali poznam ga in besedo njegovo izpolnjujem.
55Y no le conocéis: mas yo le conozco; y si dijere que no le conozco, seré como vosotros mentiroso: mas le conozco, y guardo su palabra.
56Abraham, oče vaš, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se je vzradoval.
56Abraham vuestro padre se gozó por ver mi día; y lo vió, y se gozó.
57Reko mu torej Judje: Petdeset let še nimaš, in Abrahama si videl?
57Dijéronle entonces los Judíos: Aun no tienes cincuenta años, ¿y has visto á Abraham?
58Jezus jim reče: Resnično, resnično vam pravim: Preden je bil Abraham, sem jaz.Tedaj pograbijo za kamenje, da bi ga lučali vanj. Ali Jezus se skrije in odide iz templja.
58Díjoles Jesús: De cierto, de cierto os digo: Antes que Abraham fuese, yo soy.
59Tedaj pograbijo za kamenje, da bi ga lučali vanj. Ali Jezus se skrije in odide iz templja.
59Tomaron entonces piedras para tirarle: mas Jesús se encubrió, y salió del templo; y atravesando por medio de ellos, se fué.