1In ko je slišal Sanbalat, da stavimo obzidje, mu to silno zamrzi in se razjezi ter zasmehuje Jude.
1Y FUÉ que como oyó Sanballat que nosotros edificábamos el muro, encolerizóse y enojóse en gran manera, é hizo escarnio de los Judíos.
2In govori pred brati svojimi in pred vojsko v Samariji in reče: Kaj delajo ti slabotni Judje? Ali naj se jim to pripusti? Bodo li darovali? bodo li neki dan dokončali? hočejo li v življenje povrniti kamenje z grobljišča, ki je vendar sežgano?
2Y habló delante de sus hermanos y del ejército de Samaria, y dijo: ¿Qué hacen estos débiles Judíos? ¿hanles de permitir? ¿han de sacrificar? ¿han de acabar en un día? ¿han de resucitar de los montones del polvo las piedras que fueron quemadas?
3Tobija Amonec, stoječ poleg njega, reče: Karkoli naj zidajo, če lisica pride nanj, poruši njih kameneni zid!
3Y estaba junto á él Tobías Ammonita, el cual dijo: Aun lo que ellos edifican, si subiere una zorra derribará su muro de piedra.
4Poslušaj, o naš Bog, ker smo zaničevani, in obrni njih zasmehovanje njim na glavo ter izroči jih oplenjenju v deželi ujetništva!
4Oye, oh Dios nuestro, que somos en menosprecio, y vuelve el baldón de ellos sobre su cabeza, y dalos en presa en la tierra de su cautiverio:
5Ne zakrivaj njih krivice in ne izbriši njih greha izpred obličja svojega! Ker so te dražili v jezo spričo zidalcev. –
5Y no cubras su iniquidad, ni su pecado sea raído delante de tu rostro; porque se airaron contra los que edificaban.
6Mi pa smo zidali obzidje, in smo sklenili ves zid okrog do polovice višave, kajti ljudstvo je imelo pogum za delo.
6Edificamos pues el muro, y toda la muralla fué junta hasta su mitad: y el pueblo tuvo ánimo para obrar.
7Ko pa so slišali Sanbalat in Tobija in Arabci in Amonci in Asdodci, da napreduje popravljanje zidovja jeruzalemskega in da že zazidavamo, kar je bilo razdrto, tedaj se silno razjeze.
7Mas acaeció que oyendo Sanballat y Tobías, y los Arabes, y los Ammonitas, y los de Asdod, que los muros de Jerusalem eran reparados, porque ya los portillos comenzaban á cerrarse, encolerizáronse mucho;
8In vsi se vkup zarote, da pojdejo bojevat se zoper Jeruzalem in delat zmešnjavo v njem.
8Y conspiraron todos á una para venir á combatir á Jerusalem, y á hacerle daño.
9Mi pa smo molili k Bogu svojemu in postavili stražo zoper nje, dan in noč, boječ se jih.
9Entonces oramos á nuestro Dios, y por causa de ellos pusimos guarda contra ellos de día y de noche.
10In Juda reče: Moč je bremenarjem oslabela in groblje so še velike, tako da ne moremo zidati zidu.
10Y dijo Judá: Las fuerzas de los acarreadores se han enflaquecido, y el escombro es mucho, y no podemos edificar el muro.
11Naši nasprotniki so pa rekli: Ne bodo zvedeli, ne videli, dokler ne pridemo mednje ter jih pobijemo, in tako ustavimo delo.
11Y nuestros enemigos dijeron: No sepan, ni vean, hasta que entremos en medio de ellos, y los matemos, y hagamos cesar la obra.
12Zgodi se pa, ko so prišli Judje, ki so poleg njih prebivali, in so nam dobro desetkrat povedali, od vseh krajev: Morate se vrniti k nam!
12Sucedió empero, que como vinieron los Judíos que habitaban entre ellos, nos dieron aviso diez veces de todos los lugares de donde volvían á nosotros.
13tedaj sem postavil na spodnje kraje prostora za zidom, na goljave, ljudstvo po njih rodovinah ž njih meči, sulicami in loki.
13Entonces puse por los bajos del lugar, detrás del muro, en las alturas de los peñascos, puse el pueblo por familias con sus espadas, con sus lanzas, y con sus arcos.
14In ko sem vse ogledal, sem vstal in velel plemenitnikom in načelnikom in drugemu ljudstvu: Nikar se jih ne bojte, spominjajte se Gospoda, velikega in groznega, in bojujte se za brate svoje, za sinove in hčere svoje, za žene in hiše svoje!
14Después miré, y levantéme, y dije á los principales y á los magistrados, y al resto del pueblo: No temáis delante de ellos: acordaos del Seños grande y terrible, y pelead por vuestros hermanos, por vuestros hijos y por vuestras hijas, por vuestras mujeres
15Ko so pa slišali sovražniki naši, da nam je bilo povedano, in je Bog uničil njih naklep, smo se vrnili vsi na zid, vsak k delu svojemu.
15Y sucedió que como oyeron nuestros enemigos que lo habíamos entendido, Dios disipó el consejo de ellos, y volvímonos todos al muro, cada uno á su obra.
16In bilo je od tega dne, da je polovica mojih hlapcev opravljala delo, druga polovica pa je držala sulice in ščite, loke in oklepe, in poglavarji so stali za vso družino Judovo,
16Mas fué que desde aquel día la mitad de los mancebos trabajaba en la obra, y la otra mitad de ellos tenía lanzas y escudos, y arcos, y corazas; y los príncipes estaban tras toda la casa de Judá.
17ki je delala na zidu. In bremenarji so nakladali, vsak z eno roko delajoč, z drugo pa držeč orožje.
17Los que edificaban en el muro, y los que llevaban cargas y los que cargaban, con la una mano trabajaban en la obra, y en la otra tenían la espada.
18In zidar je vsak imel meč pripasan k ledju, in tako so zidali. In trobentač je stal poleg mene.
18Porque los que edificaban, cada uno tenía su espada ceñida á sus lomos, y así edificaban y el que tocaba la trompeta estaba junto á mí.
19In dejal sem plemenitnikom in načelnikom in drugemu ljudstvu: Dela je veliko in na široko in daleč smo narazen raztrošeni po zidu;
19Y dije á los principales, y á los magistrados y al resto del pueblo: La obra es grande y larga, y nosotros estamos apartados en el muro, lejos los unos de los otros.
20na kateremkoli kraju zaslišite trobente glas, tja se zberite k nam. Bog naš se bo bojeval za nas!
20En el lugar donde oyereis la voz de la trompeta, reuníos allí á nosotros: nuestro Dios peleará por nosotros.
21Tako smo se trudili pri delu in polovica jih je držala sulice od jutranje zarje, dokler so zvezde prisvetile.
21Nosotros pues trabajábamos en la obra; y la mitad de ellos tenían lanzas desde la subida del alba hasta salir las estrellas.
22Tudi sem velel tisti čas ljudstvu: Slednji ostani s hlapcem svojim čez noč v Jeruzalemu, da nam bodo po noči v stražo in po dne za delo!Niti jaz, ne bratje moji, ne možje na straži za mano, nihče ni slekel obleke, vsakemu je bilo orožje ob desnici.
22También dije entonces al pueblo: Cada uno con su criado se quede dentro de Jerusalem, y hágannos de noche centinela, y de día á la obra.
23Niti jaz, ne bratje moji, ne možje na straži za mano, nihče ni slekel obleke, vsakemu je bilo orožje ob desnici.
23Y ni yo, ni mis hermanos, ni mis mozos, ni la gente de guardia que me seguía, desnudamos nuestro vestido: cada uno se desnudaba solamente para lavarse.