¹Bil je mož iz Ramataim-zofima, z Efraimskega gorovja, ki mu je bilo ime Elkana, sin Jerohama, sina Elihuja, sina Tohuja, sina Zufovega, Efraimec.

¹ Waato boro fo go no, Ramatim-Zofim boro no, Ifraymu tondey laabu haray wane. A maa ga ti Elkana, Yeroham ize, Elihu ize, Tohu ize, Zuf ize, Ifraymu dumi no.

²In imel je dve ženi, eni je bilo ime Ana, drugi pa Penina; in Penina je imela otroke, Ana pa ni imela otrok.

² A gonda wande hinka. Afa maa Hannatu, afa mo maa Penina. Penina gonda izeyaŋ, amma Hannatu wo sinda ize.

³In ta mož je hodil vsako leto gori iz mesta svojega, da bi molil in daroval GOSPODU nad vojskami v Silu. Ondi sta bila duhovnika GOSPODU dva sinova Elijeva, Ofni in Pinehas.

³ Bora din binde, jiiri kulu a ga tun nga kwaara ka koy Silo, zama nga ma sududu Rabbi Kundeykoyo se, nga ma sargay te mo. Eli ize hinka din mo, Hofni nda Fineyas, Rabbi alfagayaŋ no, i go noodin.

⁴In kadar je prišel dan, da je Elkana daroval, je dal deleže Penini, ženi svoji, in vsem sinovom in hčeram njenim.

⁴ Waato kaŋ Elkana zaaro bare ka kaa kaŋ a ga sargay te, a na nga wando Penina nda nga ize arey da ize wayey kulu no baayaŋ.

⁵Ali Ani je dal dvojen delež, ker Ano je ljubil, a GOSPOD ji je zaprl maternico.

⁵ Amma a na Hannatu no baa hinka, zama a ga ba Hannatu. Amma Rabbi n'a gunda daabu.

⁶In njena soporočenka jo je hudo žalila, da bi jo ujezila, ker ji je bil GOSPOD zaprl maternico.

⁶ A wayco mo ga dond'a gumo, a go g'a dukurandi zama Rabbi n'a hay-tuwo daabu.

⁷In ker je delal tisto vsako leto, kadarkoli je šla v hišo GOSPODOVO, jo je tako žalila; in Ana je plakala in ni ničesar jedla.

⁷ Kaŋ albora goono ga woodin te jiiri ka kaa jiiri, saaya kulu kaŋ Hannatu ga koy Rabbi windo do, wayco ga soobay ka dond'a k'a dukurandi. Woodin se no Hannatu soobay ka hẽ, hal a wangu ka ŋwa.

⁸In Elkana, njen mož, ji reče: Ana, zakaj plačeš? in zakaj ne ješ? in zakaj ti je srce žalostno? Nisem li jaz boljši tebi nego deset sinov?

⁸ A kurnyo Elkana mo ne a se: «Hay, nin Hannatu, ifo se no ni goono ga hẽ? Ifo se no ni ga wangu ka ŋwa mo? Wala ifo se no ni bina sara? Manti ay bisa ni se baa ize alboro way?»

⁹In vstala je Ana, potem ko so jedli in pili v Silu. In Eli duhovnik je sedel na stolu svojem pri podboju GOSPODOVEGA templja.

⁹ Waato kaŋ i ŋwa, i haŋ ka ban Silo ra, kala Hannatu tun. Saaya din binde Eli go noodin kaŋ ga ti alfaga* beero. A goono ga goro nga goray haro boŋ Rabbi windi bundu sintina gaa haray.

¹⁰In njej je bilo bridko v duši, in molila je h GOSPODU in silno jokala.

¹⁰ Hannatu gonda bine saray, a na adduwa te Rabbi gaa, a hẽ mo da hẽeni konno.

¹¹In stori obljubo in reče: O GOSPOD nad vojskami, ako se milo ozreš na ponižanje dekle svoje in se me spomniš in ne pozabiš dekle svoje, a daš dekli svoji moški zarod, tedaj ga posvetim GOSPODU za vse žive dni njegove, in britev naj ne pride na glavo njegovo.

¹¹ A binde na sarti sambu ka ne: «Ya Rabbi, Kundeykoyo, da ni yadda ka ay, ni koŋŋa kankamo wo guna, ma fongu ay gaa, ma si dinya ay, ni koŋŋa gaa mo, amma ma ni koŋŋa no ize aru. Ay mo kala ay m'a no Rabbi se, izo fundo me muudu. A si cabu mo hal abada.»

¹²In ko je dolgo molila pred GOSPODOM, je Eli pazil na usta njena.

¹² A ciya binde, waato kaŋ a go noodin, a go ga adduwa Rabbi jine, kala Eli na laakal ye a meyo gaa.

¹³Ana namreč je govorila v srcu svojem, le njena ustnica se je gibala, toda glasu njenega ni bilo slišati. Zato je Eli menil, da je vinjena.

¹³ Hannatu mo, nga bina ra haray no a goono ga salaŋ, kal a meyo kaŋ ga nyooti kayna, amma boro si maa a jinda. Woodin se no Eli tammahã kaŋ a bugu no.

¹⁴In ji reče Eli: Doklej boš pijana? Iztrezni se od vina svojega!

¹⁴ Eli ne a se mo: «Waati fo no ni ga ni buguyaŋo naŋ? Ma ni duvaŋo* hibandi ka kaa ni gaa.»

¹⁵Ana pa odgovori ter reče: Nikar, gospod moj, žena sem otožnega duha; vina in močne pijače nisem pila, temuč srce svoje sem izlila pred GOSPODOM.

¹⁵ Hannatu tu ka ne: «Manti yaadin no, ay jine bora. Ay ya wayboro no kaŋ gonda bine saray biya. Ay mana duvan wala baji dumi kulu haŋ, amma ay goono g'ay fundo soogu no Rabbi jine.

¹⁶Ne rači šteti dekle svoje za hčer Belijalovo, zakaj od velikega žalovanja in razžaljenja sem doslej govorila.

¹⁶ Ma si ni koŋŋa himandi wayboro laalo, zama ay bine sara nd'ay fantayaŋo ra no ay goono ga salaŋ hala ka kaa sohõ.»

¹⁷Eliji odgovori in veli: Pojdi v miru! Bog Izraelov naj ti izpolni prošnjo, ki si jo prosila.

¹⁷ Gaa no Eli tu ka ne: «To, koy day sohõ kay, baani ra. Israyla* Irikoyo mo ma ni no ni ŋwaara kaŋ ni ŋwaaray a gaa din.»

¹⁸Ona reče: Naj najde dekla tvoja milost v očeh tvojih! Nato je žena šla svojim potem, in je jedla in lice ji ni bilo več žalostno.

¹⁸ Hannatu ne: «Naŋ ay, ni koŋŋa ma du gaakuri ni jine.» Waybora binde na nga fonda gana ka koy. A ŋwa, a moyduma mana ye ka bine saray alhaali cabe koyne.

¹⁹In zgodaj zjutraj vstanejo, in ko se poklonijo pred GOSPODOM, se napotijo nazaj in pridejo v hišo svojo v Rami. In Elkana spozna Ano, ženo svojo, in GOSPOD se je spomni.

¹⁹ I tun za susubay ka sududu Rabbi jine, gaa no i bare ka kaa ngey kwaara Rama. Elkana nda nga wande Hannatu binde margu, Rabbi mo fongu a gaa.

²⁰In ko preteče čas, potem ko je Ana spočela, je rodila sina in ga imenovala Samuela, kajti „izprosila sem ga od GOSPODA“.

²⁰ I go no mo yaadin, saaya kaŋ jirbey to, kala Hannatu te gunde. A na ize alboro hay k'a maa daŋ Samuwila, ka ne: «Zama ay n'a ŋwaaray Rabbi gaa no.»

²¹In ko je šel mož Elkana in vsa družina njegova, da prinese GOSPODU vsakoletno daritev in obljubo svojo,

²¹ Bora din, Elkana fatta, nga nda nga windo kulu a banda, zama ngey ma koy ka jiiri kulu sarga te k'a sarto toonandi mo Rabbi se.

²²ni šla Ana ž njim, zakaj rekla je možu svojemu: Pojdem šele, ko bo deček odstavljen, potem ga popeljem, da se pokaže pred obličjem GOSPODOVIM in ostane ondi vekomaj.

²² Amma Hannatu mana koy zama a ne nga kurnyo se: «Da arwaso fun wa, gaa no ay ga kond'a zama a ma bangay Rabbi jine, a ma goro noodin mo hal abada.»

²³Elkana, mož njen, ji reče: Stóri, kakor se ti dobro vidi; ostani, dokler ga ne odstaviš! Samo da GOSPOD potrdi besedo svojo! In žena je ostala doma in dojila sina, dokler ga ni odstavila.

²³ A kurnyo Elkana ne a se: «Te haŋ kaŋ ni ga ba ni bina ra. Ma goro hala ni m'a kaa wa. Kala day Rabbi ma nga sanno daahirandi.» Nga din, waybora binde goro ka nga izo naanandi, kal a n'a kaa wa.

²⁴In ko ga je odstavila, ga je peljala s seboj gori s tremi junci in z eno efo moke in z mehom vina in ga je privedla v hišo GOSPODOVO v Silu; a deček je bil še mlad.

²⁴ Waato kaŋ a n'a kaa wa binde, a n'a sambu nga banda, da haw hinza, da hamni muudu fo, da duvan humbur fo. A kande Samuwila kala Rabbi windo do Silo ra. Arwaso mo go zanka kayna.

²⁵In zaklali so junca in pripeljali dečka k Eliju.

²⁵ I na haw fo wi, i kande arwaso Eli do mo.

²⁶In ona reče: Ah, gospod moj, kakor res živi duša tvoja, gospod moj, jaz sem tista žena, ki sem tu pri tebi stala in GOSPODA prosila.

²⁶ Waybora ne: «Ya ay jine bora, ay ze da ni fundo, ya ay jine bora, ay no ga ti waybora kaŋ kay ni do ne, ay go ga adduwa Rabbi gaa.

²⁷Za tega dečka sem prosila, in GOSPOD mi je izpolnil prošnjo, ki sem jo prosila od njega.Zato ga tudi jaz izročam GOSPODU; vse dni, dokler bo živel, je izročen GOSPODU. In on se je ondi poklonil GOSPODU.

²⁷ Arwaso wo se no ay na adduwa din te. Rabbi n'ay no ay ŋwaara kaŋ ay ŋwaaray a gaa.

²⁸Zato ga tudi jaz izročam GOSPODU; vse dni, dokler bo živel, je izročen GOSPODU. In on se je ondi poklonil GOSPODU.

²⁸ Woodin se no ay mo n'a no Rabbi se. I n'a no Rabbi se a fundo me muudu.» Noodin mo i sududu Rabbi se.