¹In spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: Niso mi všeč!

¹ Nin, arwaso, ni ma farhã ni zankatara ra, Ni bina mo ma maa kaani ni zankataray jirbey ra. Ma ni bine ibaay da ni moy saaware gana. Amma ma woone bay: Hayey din kulu boŋ, Irikoy ga kande nin ciito do.

²preden otemni solnce in svetloba in mesec in zvezde ter se oblaki povrnejo po dežju,

² Woodin se ni ma bine saray ganandi ka kaa ni bina ra, Doori mo ni gaahamo ra, Zama ni zankatara da ni sahãtara, i kulu yaamo no.

³ob dnevi, ko bodo trepetali hišni varuhi in se močni možje skrivé in bodo mlinarji praznovali, ker jih je že malo, in se omračijo, ki skozi okna gledajo,

³ Ma fongu da ni Takakwa mo ni zankataray jirbey ra, Za zaari laaley mana kaa, Jiirey mo mana maan kaŋ ra ni ga ne: «Ay si maa i kaani.»

⁴in se duri proti ulicam zapro; ko potihne mlina klopotanje in človek vztrepeče ob glasu ptička in se zamolklo glasé vse hčere petja;

⁴ Za wayna, da kaari, da hando, da handariyayzey, I mana ye ka te kubay, Burey mo ma ye ka margu hari kaŋyaŋ banda.

⁵ko se tudi bojí višine in strahote vidi na poti, in ko mandljevec cvete in se kobilica težko vzdigne in jed ne diši več; kajti človek odhaja v večno domovje svoje in žalujoči pohajajo po ulicah –

⁵ Zaari no kaŋ ra fuwo batukoy ga jijiri, Alboro gaabikooney mo ga gungum, Fufukoy mo ma naŋ zama i si baa se, Wo kaŋ yaŋ ga niigaw funey ra mo te kubay.

⁶preden se utrga vrvica srebrna in se razbije zlata oljenica in se razpoči vedro pri studencu in se razdere črpalno kolo nad vodnjakom,

⁶ I na meyey daabu mo fonda ra, Fufuyaŋ yooje zabu, Boro ga tun mo d'a maa curayze hẽeni, Dooni jinde gaabi kulu mo zabu.

⁷in prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.

⁷ Oho, i ga humburu beene kaarimi, Fonda mo ga boro daŋ a ma joote, Amand* nya ga boosi kaa, do-ize ga ciya jaraw, Bine ibaay mo halaci. Zama boro go ga koy nga duumi gora do, Baraykoy mo go ga windi kwaara fondey ra.

⁸Ničemurnost ničemurna! pravi Propovednik; vse je ničemurnost!

⁸ Ma fongu ni Takakwa gaa mo za nzarfu korfo mana pati, Wura taasa mo ma bagu, Za hari foobo mana bagu dayo me gaa, Kanga mo mana bagu hari guruyaŋ do.

⁹In ne samo moder je bil Propovednik, tudi ljudstvo je učil spoznanja, in globoko je premišljal in izpraševal, tudi je sestavil mnogo pregovorov.

⁹ Laabo mo ga ye ka ye laabo ra danga waato cine, Biya mo ma ye Irikoy kaŋ n'a no din do.

¹⁰Propovednik si je prizadeval, da najde prijetnih besed; in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice.

¹⁰ Yaamo no, yaamo no, Waazukwa ne hay kulu yaamo no.

¹¹Besede modrih so kakor ostni in kakor globoko zabiti žeblji so zbrani izreki; in izdal jih je eden pastir.

¹¹ Hala hõ mo, zama Waazukwa gonda laakal, kal a soobay ka borey dondonandi bayray. A na yaasay boobo fongu k'i ceeci k'i soola mo.

¹²Sicer pa, sin moj, daj se posvariti: sestavljanje mnogih knjig nima konca, in mnogo učenja utruja telo.

¹² Waazukwa ceeci nga ma du sanni kaŋ maayaŋ ga kaan, nga ma cimi sanney hantum mo da mate kaŋ ga saba.

¹³Poslušajmo konec vse propovedi: Boga se boj in zapovedi njegove izpolnjuj, kajti to je vsa dolžnost človekova.Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem.

¹³ Laakalkooney sanney ga hima mimi. D'i go margante i ga hima kuusayaŋ kaŋ i sinji, kuruko folloŋ meyo ra no i ga fatta.

¹⁴Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem.

¹⁴ Woodin banda mo, ay izo, ma kaseeti ta. Zama tira teeyaŋ sinda me, cawyaŋ boobo mo boŋ fargandiyaŋ no.

¹⁵ Woone no ga ti sanno kulu bananta, Iri ma maa ka ta: Ni ma humburu Irikoy k'a lordey gana, Zama woodin hinne no ga wazibi boro se.

¹⁶ Zama Irikoy ga kande goy kulu ciiti do, Da hay kulu kaŋ go tugante mo, Da ihanno no wala ilaalo no.