1Slišal pa je Jakob besede sinov Labanovih, govorečih: Vzel je Jakob, karkoli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo.
1 Kal a maa Laban ize arey sanney, i go ga ne: «Yakuba na iri baaba harey kulu sambu. Iri baabo arzaka ra no a du darza woone kulu.»
2Videl je tudi Jakob obličje Labanovo, in glej, ni bilo do njega kakor poprej.
2 Yakuba mo laakal da Laban moyduma, a di kaŋ a na moyduma bare nga se.
3In GOSPOD je velel Jakobu: Vrni se v deželo očetov svojih in k sorodovini svoji, in bodem s teboj.
3 Rabbi ne Yakuba se: «Ma ye ni baaba laabu ka koy ni dumey do, ay mo ga bara ni banda.»
4In pošlje Jakob in pokliče Rahelo in Lejo na polje k svoji čredi
4 Yakuba binde donton ka Rahila nda Laya ce, ngey mo koy saajo ra a kurey do.
5in jima reče: Vidim, da obličje očeta vajinega ni do mene kakor poprej; toda Bog očeta mojega je bil pri meni.
5 A ne i se: «Ay go ga laakal d'araŋ baabo moyduma. Ay di kaŋ a na moyduma bare ay se. Amma ay baaba Irikoyo go ay banda.
6In vedve vesta, da sem po vsej svoji moči služil vajinemu očetu.
6 Araŋ bay mo mate kaŋ ay may araŋ baaba se d'ay gaabo kulu.
7Oče vajin pa me je varal in premenil plačilo moje desetkrat, a Bog mu ni dovolil, da bi me oškodoval.
7 Araŋ baaba n'ay fafagu mo, k'ay alhakku barmay sorro way, amma Irikoy mana ta a m'ay zamba.
8Ako je rekel: Kar je pestrega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede pestro; ko je pa tako rekel: Kar je progastega, bodi plačilo tvoje, tedaj so rodile vse črede progasto.
8 D'a ne: ‹Icangarey no ga ciya ni alhakko,› kala saaya din kuro kulu ma icangareyaŋ hay. D'a ne mo: ‹Waaliya-waaliyey no ga ciya ni alhakko,› kala almaney kulu ma hay waaliya-waaliyayaŋ.
9Bog torej je vzel blago vajinega očeta in ga dal meni.
9 Yaadin no Irikoy n'araŋ baaba almaney sambu k'ay no nd'ey.
10Ob času namreč, ko se mrkajo ovce, sem povzdignil oči in videl v sanjah, in glej, ovni, ki zaskakujejo ovce, so pisani, marogasti in grahasti.
10 A go mo, alwaato kaŋ kuro ga gunde sambu, ay n'ay boŋ sambu ka di hindiri ra, danga jindey kaŋ yaŋ ga kurey kaaru, waaliya-waaliyayaŋ no, da tombi-tombi nda cangare-cangare-koyyaŋ.
11In angel Božji mi reče v sanjah: Jakob! In rečem: Glej, tu sem.
11 Irikoy malayka mo ne ay se hindiro ra: ‹Yakuba!› ay mo ne: ‹Ay neeya.›
12In veli: Povzdigni sedaj oči in poglej vse ovne, ki zaskakujejo ovce, da so progasti in pisani in grahasti; kajti videl sem vse, kar ti dela Laban.
12 A ne: ‹Ma ni boŋ sambu sohõ ka jindey guna. I kulu kaŋ ga kurey kaaru waaliya-waaliyayaŋ no, da tombi-tombi nda cangare-cangareyaŋ, zama ay di hay kulu kaŋ Laban goono ga te ni se.
13Jaz sem Bog mogočni iz Betela, kjer si pomazilil spomenik, kjer si mi storil obljubo. Sedaj vstani, pojdi iz tega kraja in vrni se v deželo rojstva svojega.
13 Ay ya Irikoy no, Betel wano, nango kaŋ ni na tondi sinjanta tuusu da ji, nango kaŋ ni na alkawli sambu ay se mo. Tun sohõ ka fun laabu woone ra ka ye ni hayyaŋ laabo ra.› »
14In odgovorita Rahela in Leja ter mu rečeta: Imamo li še delež in dedino v hiši najinega očeta?
14 Rahila nda Laya tu a se ka ne: «Iri gonda baa wala tubu fo no iri baaba windo ra koyne?
15Ali ni naju štel za tujki sebi? Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl.
15 Manti sanda yawyaŋ no a n'iri himandi, zama a n'iri neera, a n'iri nooro kulu ŋwa mo.
16Kajti vse to bogastvo, katero je Bog odvzel najinemu očetu, najino je in najinih otrok; sedaj pa, karkoli ti je velel Bog, stóri!
16 Zama arzaka kulu kaŋ Irikoy kaa iri baaba kambe ra, iri nda iri izey wane yaŋ no. Sohõ binde, hay kulu kaŋ Irikoy ci ni se, kala ni m'a te.»
17Vstane torej Jakob, vzame sinove svoje in ženi svoji ter jih posadi na velblode
17 Saaya din ra Yakuba tun ka nga izey da nga wandey dake yoyaŋ boŋ.
18in odpelje vso živino svojo in vse blago svoje, katero je bil nabral, živino lastnine svoje, ki jo je pridobil v Padan-aramu, da bi potoval k očetu svojemu Izaku v deželo Kanaansko.
18 A na nga almaney kulu ku, da arzaka kulu kaŋ a margu, a duura almaney kaŋ yaŋ a margu Padan-Aram kwaara ra, zama nga ma koy nga baaba Isaka do Kanaana laabo ra.
19Laban pa je bil odšel ovce svoje strič, in tedaj ukrade Rahela domače malike, ki so bili njenega očeta.
19 Amma Laban jin ka koy nga feejey hõseyaŋ do. Rahila mo na nga baaba toorey zay.
20Jakob pa prekani dušo Labana Aramejca, ker mu ni dal zaznati, da beži.
20 Yakuba binde na Suriyanca Laban hiila, zama a mana ne a se nga ga zuru.
21Tako pobegne on z vsem, kar je imel; in vstane ter prekorači reko in nameri obličje svoje proti gori Gileadski.
21 Yaadin binde no a zuru nda hay kulu kaŋ go nga se. A tun ka koy ka gooro daŋandi. A kamba ka guna Jileyad tondey haray.
22A tretji dan sporoče Labanu, da je Jakob zbežal.
22 Zaari hinzanta hane binde i ci Laban se kaŋ Yakuba zuru.
23In vzame brate svoje s seboj ter gre za njim sedem dni hodá, in dohiti ga na gori Gileadski.
23 Nga mo na nga nya-izey margu nga banda ka laawalo gana jirbi iyye diraw. A n'a to Jileyad tondey boŋ.
24Bog pa pride k Labanu Aramejcu v nočnih sanjah ter mu reče: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo.
24 Irikoy binde kaa Suriyanca Laban do cin jirbi hindiri ra ka ne a se: «Ma haggoy da ni boŋ! Ni ma si salaŋ da Yakuba hala ilaalo no wala ihanno no.»
25In dojde Laban Jakoba. Jakob pa je bil zasadil šator svoj na gori, tudi Laban z brati svojimi ga zasadi na gori Gileadski.
25 Laban binde na Yakuba gar, a jin ka nga kuuru fuwo sinji tondo boŋ. Laban da nga nya-izey mo na ngey waney sinji Jileyad tondo boŋ.
26Tedaj reče Laban Jakobu: Kaj si storil, da si prekanil dušo mojo in si odpeljal hčeri moji, kakor da si ju ujel v vojski?
26 Laban ne Yakuba se: «Ifo no ni te wo kaŋ ni n'ay hiila ya-cine? Ni n'ay ize wayey mo ku danga wongu tamyaŋ.
27Zakaj si pobegnil na skrivnem in si me prekanil? in mi nisi nič povedal, da bi te odpustil z radostjo in s petjem, z bobnom in s strunami?
27 Ifo se no ni tugu ka zuru? Ni n'ay hiila, ni mana ci ay se mo, hal ay ma ni sallama nda farhã da dooni nda haray da moolo.
28In nisi mi dovolil, da poljubim sine svoje in hčere svoje? Zdaj si ravnal nespametno.
28 Ni mana naŋ mo ay m'ay ize arey d'ay ize wayey garbey sunsum. Ni na saamotaray goy te.
29Bilo bi v moči roke moje, hudo vam storiti, ali Bog očeta vašega me je ogovoril snoči takole: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro, bodi hudo.
29 To. Ay gonda hina kaŋ ga hasaraw te ni se ay kambe ra, amma ni baabo Irikoyo salaŋ ay se bi cin ka ne: ‹Ma te laakal da ni boŋ. Ma si sanni fo te Yakuba se, hala ihanno no wala ilaalo no.›
30Zdaj pa, ker si že ušel, kajti silno si hrepenel na svojega očeta dom, zakaj si ukradel bogove moje?
30 Sohõ binde, baa kaŋ ni faaji ni baaba kwaara se, ifo se no ni n'ay toorey mo zay? »
31In odgovori Jakob in reče Labanu: Ker sem se bal; mislil sem namreč, da bi mi ti siloma odvzel hčeri svoji.
31 Yakuba tu ka ne Laban se: «Zama ay humburu se no. Zama ay ne hambara ni ga ni ize wayey ta ay gaa da gaabi.
32Pri komer najdeš bogove svoje, naj ne bode živel; vpričo bratov naših preglej, kaj je tvojega pri meni, in vzemi si. Jakob namreč ni vedel, da jih je bila ukradla Rahela.
32 Amma boro kulu kaŋ do ni na ni toorey gar, a ma si funa. Neewo, iri nya-izey jine, kala ni ma guna ka di haŋ kaŋ ci ni wane kaŋ go ay do, m'a sambu.» Zama Yakuba mana bay hala Rahila n'i zay no.
33Laban torej gre v šator Jakobov in v šator Lejin in v šator obeh dekel, a jih ne najde. In pride iz šatora Lejinega in stopi v šator Rahelin.
33 Laban binde furo Yakuba kuuru fuwo ra, da Laya kuuru fuwo ra, da koŋŋa hinka kuuru fuwey ra mo, amma a mana di ey. A fatta Laya kuuru fuwo ra ka furo Rahila kuuru fuwo ra.
34Rahela pa je vzela tiste malike in jih dejala na velbodovo sedlo in je sedla nanje. In Laban pretakne ves šator njen, a jih ne najde.
34 Rahila kaŋ na toorey sambu din n'i daŋ yo jinayyaŋ ra ka goro i boŋ. Laban na kuuru fuwo kulu dadabe amma a mana di ey.
35Ona pa reče očetu svojemu: Ne bodi žaljivo v očeh gospoda mojega, da ne morem vstati pred teboj, ker mi je po ženski navadi. Ko preišče torej vse, ne najde svojih malikov.
35 Kala Rahila ne nga baabo se: «Ay jine bora ma si binya zama ay si hin ka tun ka kay ni jine no, zama wayboro alaada ka bara ay gaa.» Laban ceeci, amma a mana di toorey.
36Tedaj se razjezi Jakob in začne očitati Labanu; in odgovori Jakob ter reče Labanu: Kaj je moj prestopek, kaj je moj greh, da si hitel tako nagle jeze za mano?
36 Yakuba binde futu. A deeni Laban gaa. Yakuba tu ka ne Laban se: «Ifo ga ti ay taali? Wala ifo ga ti ay zunubi, kaŋ se ni n'ay ce gana nda konni ya-cine?
37In ker si obtipal vse pohištvo moje, kaj si našel od vsega blaga hiše svoje? Položi sem, vpričo bratov mojih in bratov tvojih, da razsodijo med nama obema!
37 To. Baa kaŋ ni n'ay jinayey kulu fisi, ni windo jinay woofo no ni gar? Ma kand'a neewo ay nya-izey da ni nya-izey game ra, zama i ma ciiti dumbu iri boro hinka game ra.
38Dvajset let je, odkar sem bil s teboj: ovce in koze tvoje niso bile jalove, in ovnov črede tvoje nisem jedel.
38 Jiiri waranko wo kaŋ ay go ni banda, ni feejey da ni hinciney mana te gunde hasaraw, ni feeji gaarey mo, ay mana i ŋwa.
39Raztrganih živali nisem prinesel k tebi: sam sem škodo trpel, iz moje roke si to zahteval, ukradeno mi po dnevi, ukradeno mi po noči.
39 Wo kaŋ yaŋ ganji hamey tooru, ay mana kand'a ni se, ay no g'a mursa sambu. Ay kambe ra no ni g'a ceeci, baa i n'a zay no, cin wala zaari.
40Tako je bilo: po dnevi me je morila vročina in mraz po noči, in spanje se je umikalo mojim očem.
40 Yaadin n'ay bara, zaari ra wayno dunga n'ay ŋwa, cin mo, yeeno. Jirbi mo zuru ay moy se.
41To mi je bilo dvajseto leto v hiši tvoji; služil sem ti štirinajst let za dve hčeri tvoji in šest let za čredo tvojo, a izpremenil si plačilo moje desetkrat.
41 Jiiri waranka no ay go ni windo ra. Ay may ni se jiiri way cindi taaci ni ize way hinka sabbay se, jiiri iddu mo ni almaney sabbay se. Sorro way mo no ni g'ay alhakko barmay.
42Ako bi mi ne bil mojega očeta Bog, Bog Abrahamov in Strah Izakov, na strani, ti bi me bil sedaj odpustil praznega. Bog se je ozrl na ponižanje moje in rok mojih trud, in te je posvaril nocoj.
42 Da manti ay baaba Irikoyo, ay kaayo Ibrahim Irikoyo, nga kaŋ Isaka mo ga humburu, a go ay banda, doŋ hunkuna ni g'ay sallama no kambe koonu. Amma Irikoy di ay kankamo d'ay kambey taabo, nga mo deeni ni gaa bi cin.»
43Odgovarjaje pa Laban, reče Jakobu: Ti hčeri hčeri sta moji in ti sinovi sinovi so moji, in ta živina živina moja, skratka: vse, kar vidiš, je moje. A kaj bi storil danes tema hčerama svojima ali otrokom njijnim, ki sta jih rodili?
43 Laban tu ka ne Yakuba se: «Ize wayey wo, ay ize wayyaŋ no. Zankey wo mo, ay wane yaŋ no. Kurey wo, ay wane yaŋ no. Hay kulu mo kaŋ ni goono ga di, ay wane yaŋ no. Mate n'ay ga te ay ize wayey wo se hunkuna, wala mo izey kaŋ yaŋ i hay se?
44In sedaj, dej, skleniva zavezo, jaz in ti, in naj bode v pričevanje med menoj in teboj.
44 Sohõ binde, kaa iri ma koy ka sappe te, in da nin, a ma ciya seeda in da nin game ra.»
45Jakob torej vzame kamen in ga postavi v spomenik.
45 Yakuba na tondi fo sambu ka sinji a ma te seeda.
46In bratom svojim veli Jakob: Poberite kamenje! In vzemo kamenje in naredé kup; in jedli so tam na tem kupu.
46 Yakuba ne nga nya-izey se: «Wa tondiyaŋ margu.» I na tondiyaŋ sambu ka gusam ka te fonguyaŋ hari, i ŋwa mo noodin tondi gusamo boŋ.
47In Laban ga je imenoval Jegar sahaduta [T. j. kup pričevanja, aramejski.], Jakob pa ga je imenoval Galed [T. j. kup pričevanja, hebrejski.].
47 Laban ne a se Yegar-Sahaduta, amma Yakuba ne a se Jileyad.
48Rekel je namreč Laban: Ta kup bodi priča med teboj in menoj danes; zato mu je dano ime Galed,
48 Laban ne: «Tondi gusam woone, seeda no in da nin game ra hunkuna.» Woodin se no i ne a se Jileyad,
49in tudi Micpa [T. j. straža.], ker je rekel Laban: Straži naj GOSPOD med menoj in teboj, ko ne bova drug drugega videla.
49 da Mispa mo, zama a ne: «Rabbi ma kosaray in da nin game ra, saaya kulu kaŋ iri go fayante nda care.
50Ako boš grdo ravnal z mojima hčerama in če si vzameš še žene poleg hčer mojih, nobenega človeka ne bode med nama: glej, Bog bode priča med menoj in teboj.
50 Da ni n'ay ize wayey gurzugandi, da mo ni na wande fooyaŋ hiiji i banda kaŋ manti ay ize no, ma fongu, baa kaŋ boro kulu si no iri banda, kaŋ Irikoy no ga ti seeda in da nin game ra.»
51Še reče Laban Jakobu: Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med seboj in teboj:
51 Laban ne Yakuba se koyne: «Tondi gusamo wo neeya, fonguyaŋ haro mo neeya, kaŋ ay jisi in da nin game ra.
52ta kup bodi priča in ta spomenik bodi priča, da ne pojdem jaz čez ta kup do tebe in da tudi ti ne pojdeš čez ta kup in ta spomenik do mene, na húdo.
52 Gusamo wo ma te seeda. Fonguyaŋ haro wo mo ma te seeda: Ay si gusamo wo daaru ka koy ni do. Ni mo, ni ma si gusamo wo da fonguyaŋ haro wo daaru ka kaa ay do da hasaraw miila.
53Bog Abrahamov in Bog Nahorjev, Bog njiju očeta, naj sodi med nama! In Jakob priseže pri Strahu očeta svojega Izaka.
53 Ibrahim Irikoyo, Nahor wane Irikoy, i baabo wane Irikoyo, a ma ciiti iri game ra.» Kala Yakuba ze da bora kaŋ nga baabo Isaka ga humburu.
54Nato zakolje Jakob žrtev na tisti gori in pokliče brate svoje, da použijejo jed. In použili so jed in prenočili na gori.In zgodaj zjutraj vstane Laban in poljubi sine svoje in hčeri svoji in jih blagoslovi; in Laban odide ter se vrne v svoj kraj.
54 Waato din gaa Yakuba na sargay* salle tondo boŋ. A na nga nya-izey ce i ma kaa ka ŋwa. I ŋwa, i kani mo cino din tondo boŋ.
55In zgodaj zjutraj vstane Laban in poljubi sine svoje in hčeri svoji in jih blagoslovi; in Laban odide ter se vrne v svoj kraj.
55 Laban mo tun susubay za da hinay. A na nga ize arey da nga izey wayey garbey sunsum, ka albarka gaara i se. Laban dira ka ye ka koy nga bumbo nango ra.