1Ko je torej videl Jakob, da je žita v Egiptu, reče sinom svojim: Kaj gledate drug drugega?
1 Yakuba mo di i goono ga du ŋwaari Misira. Yakuba ne nga izey se: «Ifo se no araŋ ga care guna?»
2Glejte, veli, slišal sem, da je žita v Egiptu; idite tja doli in nakupite nam ondi, da bomo živeli in ne umremo.
2 A ne: «A go, ay maa kaŋ ŋwaari go Misira. Kal araŋ ma do noodin ka day iri se, zama iri ma du ka funa, iri ma si bu.»
3Šlo je torej deset bratov Jožefovih doli nakupit žita iz Egipta.
3 Kala Yusufu beerey koy, ngey boro way, zama ngey ma ŋwaari day Misira.
4Benjamina pa, brata Jožefovega, ni poslal Jakob z brati njegovimi, ker je dejal: Da ga ne zadene nesreča!
4 Amma Yakuba mana Yusufu kayno Benyamin donton a ma koy nga beerey banda, zama baabo goono ga ne: «A ma si te hambara hasaraw fo ga du a.»
5In pridejo sinovi Izraelovi kupovat med drugimi, ki so prihajali, kajti lakota je bila v deželi Kanaanski.
5 Israyla* izey binde koy borey kaŋ yaŋ ga koy din banda, zama ngey ma ŋwaari day, zama haray go Kanaana laabo ra.
6Jožef pa je bil vladar v deželi, on je vodil prodajo vsemu ljudstvu dežele; ko so torej prišli bratje Jožefovi, se mu priklonijo ponižno do tal.
6 Yusufu mo, nga ga ti laabo hinkoyo. Nga mo no koyne ga neera laabo borey kulu se. Yusufu beerey mo kaa. I sombu a se, i moydumey go hala ganda.
7In Jožef, ko je videl brate svoje, jih spozna, toda delal se jim je tujega, ter jih ogovori trdo in vpraša: Odkod ste prišli? Reko mu: Iz dežele Kanaanske kupit živeža.
7 Yusufu binde di nga beerey, a n'i bay mo, amma a na nga boŋ te i se danga yaw cine. A salaŋ i se da futay ka ne i se: «Man gaa no araŋ fun?» I ne a se: «Kanaana laabo ra no iri fun, iri kaa ka ŋwaari day no.»
8Spoznal je torej Jožef brate svoje, a oni ga niso spoznali.
8 Yusufu na nga beerey bay, amma ngey wo man'a bay.
9In spomni se Jožef tistih sanj, ki jih je imel o njih, in jim reče: Ogleduhi ste, prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.
9 Yusufu mo fongu nda hindirey kaŋ nga te i boŋ. A ne i se: «Araŋ wo bar-barkoyaŋ no. Araŋ kaa neewo no zama araŋ ma guna ka di naŋ kaŋ laabo sinda kosaray.»
10Oni pa mu reko: Ne, gospod moj, hlapci tvoji so prišli kupit žita.
10 I ne a se: «Abada, iri koyo, amma ŋwaari daymi sabbay se no iri, ni bannyey kaa.
11Mi vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, nikdar niso bili ogleduhi hlapci tvoji.
11 Iri kulu baaba folloŋ izeyaŋ no. Iri ya yaddanteyaŋ no. Iri, ni bannyey manti ma-cararayaŋ.»
12On pa jim reče: Nikakor, marveč prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.
12 A ne i se: «Abada. Araŋ wo kaa day no zama araŋ ma di naŋ kaŋ laabo sinda kosaray.»
13In reko: Dvanajst je bilo hlapcev tvojih; bratje smo, sinovi enega moža v deželi Kanaanski: najmlajši, glej, je sedaj pri očetu našem, enega pa ni več.
13 I ne: «Iri, ni bannyey wo, iri boro way cindi hinka no, care nya-izeyaŋ, boro folloŋ izeyaŋ mo no Kanaana laabo ra. A go, koda go iri baabo do hunkuna, afo mo si no.»
14Veli jim Jožef: To je tisto, kar sem vam rekel: Ogleduhi ste.
14 Yusufu ne i se: «Wo kaŋ ay ci araŋ gaa nooya, araŋ wo ma-cararayaŋ no.
15To bodi izkušnja vaša: kakor res živi Faraon, ne pojdete odtod, dokler ne pride sem brat vaš najmlajši.
15 To, ya-cine gaa no ay g'araŋ gosi: ay ze da Firawna fundo! Araŋ si fatta ne kala nda araŋ koda kaa jina.
16Pošljite enega izmed sebe, ki naj pripelje brata vašega; vi pa bodite jetniki, da se preizkusijo besede vaše, je li resnica pri vas; če pa ne, kakor res živi Faraon, ste ogleduhi.
16 Araŋ ma araŋ ra afo donton, a ma kande araŋ kayno, araŋ mo ga goro ne hawante, zama i ma araŋ sanno gosi ka di hala cimi go araŋ do. Da manti yaadin no mo, ay ze da Firawna fundo! haciika, araŋ ya ma-cararayaŋ no.»
17In jih dene vse skup v zapor tri dni.
17 Kal a n'i kulu margu ka daŋ i m'i gaay jirbi hinza.
18Potem jim reče Jožef tretji dan: To storite in si ohranite življenje – Boga se bojim jaz:
18 Zaari hinzanta hane mo Yusufu ne i se: «Woone no araŋ ga te, araŋ ma du ka funa, zama ay ga humburu Irikoy.
19če ste pošteni, naj ostane eden brat vaš zvezan na mestu ječe vaše; vi pa pojdite, odnesite žito, da ne stradajo rodbine vaše.
19 Da araŋ wo naanaykoyyaŋ no, ay ga gaay araŋ nya-izey wo ra afo, windo kaŋ ra i n'araŋ gaay din, amma araŋ wo ma koy. Araŋ ma sambu ŋwaari ka konda araŋ windey haraykooney se.
20Najmlajšega brata svojega pa pripeljite k meni, in resnične se izkažejo besede vaše in ne umrete. In oni store tako.
20 Araŋ ma kande araŋ koda ay do. Yaadin gaa no araŋ sanney ga tabbat, araŋ ma si bu mo.» I binde te yaadin.
21Reko pa drug drugemu: Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost duše njegove, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska.
21 I ne ngey da care se: «Daahir, iri ya taalikoyyaŋ no iri kayno do haray, za kaŋ iri di a fundo taabo, saaya kaŋ a na iri ŋwaaray gomni, amma iri wangu ka maa. Woodin se no taabi woone du iri.»
22In odgovori jim Ruben: Ali vam nisem prigovarjal, rekoč: Ne grešite zoper dečka? Pa me niste poslušali; zato se tudi sedaj, glejte, zahteva kri njegova.
22 Ruben tu i se ka ne: «Manti ay ci araŋ se, kaŋ ay ne: ‹Araŋ ma si taali te arwaso din se?› Amma araŋ wangu ka maa. Woodin sabbay se a go, a kuro alhakko no i goono ga hã.»
23Niso pa vedeli, da Jožef ume, zato ker je bil tolmač med njimi.
23 I mana bay hala Yusufu goono ga maa, zama boro fo go no kaŋ ga sanney barmay i game ra.
24In obrne se od njih, in je jokal. A zopet se vrne k njim in govori ž njimi. In vzame izmed njih Simeona in ga zveže pred njih očmi.
24 Yusufu binde na banda bare i gaa ka soobay ka hẽ gumo. A ye i do ka salaŋ i se. A na Simeyon di i ra k'a haw i jine.
25In zapove Jožef, da naj napolnijo njih priprave z žitom ter jim vrnejo denar vsakemu v njegovo vrečo in jim podele brašna na pot. In so jim storili tako.
25 Waato din gaa Yusufu ne i ma hawgarey toonandi i se da masangu. I ma boro kulu nooro ye a se a hawgara ra, i m'i no hindoonayyaŋ mo fonda sabbay se. Yaadin mo no i te i se.
26Nalože torej žito svoje na osle in odidejo odondod.
26 I na ngey ŋwaaro sambu ka dake ngey farkayey boŋ ka dira.
27Ko je pa razvezal eden vrečo svojo, da bi dal klaje svojemu oslu na prenočišču, zagleda denar svoj, ki je bil, glej, zvrha v vreči njegovi.
27 Amma saaya kaŋ i ra afo na nga hawgara fiti zama a ma nga farka no kaamayaŋ hari i zumbuyaŋo do, kal a di nga nooro go hawgara me gaa.
28In reče bratom svojim: Vrnil se mi je denar moj, in glejte ga v vreči moji! In upade jim srce in prestrašijo se ter reko drug drugemu: Kaj nam je to storil Bog?
28 A ne nga nya-izey se: «I n'ay nooro ye, nga neeya ay hawgara ra.» I biney pati. I bare ka care guna nda jijiriyaŋ ka ne: «Ifo no woone kaŋ Irikoy te iri se?»
29In ko pridejo k Jakobu, očetu svojemu v deželo Kanaansko, mu povedo vse, kar se jim je prigodilo, govoreč:
29 I kaa ngey baabo Yakuba do Kanaana laabo ra ka dede a se hay kulu kaŋ du ngey. I ne:
30Trdo je z nami govoril tisti mož, one dežele gospod, in sprejel nas je kakor ogleduhe dežele.
30 «Bora din kaŋ ga ti laabo koyo salaŋ iri se da futay, a go ho hala iri wo laabu ma-cararayaŋ no.
31In rekli smo mu: Pošteni smo, nikdar nismo bili ogleduhi.
31 Iri mo ne a se kaŋ iri wo naanaykoyyaŋ no, manti ma-cararayaŋ no.
32Dvanajst nas je bratov, sinov našega očeta: enega ni več in najmlajši je ta čas pri očetu našem v deželi Kanaanski.
32 Iri boro way cindi hinka no, care nya-izeyaŋ, baaba folloŋ izeyaŋ. Iri boro fo si no, koda mo go iri baabo do hunkuna Kanaana laabo ra.
33In reče nam tisti mož, one dežele gospod: Tako bom spoznal, da ste pošteni: brata izmed sebe enega pustite pri meni in tisto, česar stradajo rodbine vaše, vzemite ter odidite;
33 Kala bora kaŋ ga ti laabo koyo ne iri se: ‹Mate kaŋ gaa ay ga bay hal araŋ ya cimi boroyaŋ no neeya: araŋ ma araŋ nya-izey ra afo naŋ ne ay do. Araŋ ma sambu ŋwaari araŋ windey haraykooney se k'araŋ diraw te.
34in pripeljite brata svojega najmlajšega k meni, da spoznam, da niste ogleduhi, ampak poštenjaki. In brata vašega vam vrnem, in tržiti boste smeli po tej deželi.
34 Araŋ ma kande araŋ koda ay do. Gaa no ay ga bay kaŋ araŋ manti ma-cararayaŋ, amma araŋ ya cimi boroyaŋ no. Ay g'araŋ nya-izo no araŋ se, araŋ ma day da neerayaŋ te laabo ra mo.› »
35Ko so pa praznili vreče svoje, glej, vsak je imel svoj zavitek denarja v vreči svoji; in ko so videli zavitke svojega denarja, so se bali oni in njih oče.
35 A te ka ciya mo, waato kaŋ i go ngey hawgarey feeriyaŋo gaa, kal i boro kulu nooru kunsumo go hawgara ra. Waato kaŋ ngey da ngey baabo di ngey noorey, kal i humburu.
36In Jakob, njih oče, jim reče: Pripravite me ob otroke! Jožefa ni več, in Simeona ni več, in Benjamina bi mi radi vzeli; zoper mene je vse to.
36 Kala baabo Yakuba ne i se: «Araŋ n'ay mursandi nd'ay izey. Yusufu si no, Simeyon si no, araŋ ga ba ka Benyamin mo sambu. Harey wo kulu ga gaaba nda ay fundo.»
37A Ruben ogovori očeta svojega in reče: Ta dva sinova moja daj v smrt, ako ga ne pripeljem zopet k tebi. Daj ga meni v roko, in jaz ga pripeljem zopet k tebi.On pa veli: Ne pojde doli sinček moj z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob [Hebr. šeol.].
37 Ruben binde salaŋ nga baabo se ka ne: «M'ay ize hinka wi, da day ay mana ye ka kand'a ni do. M'a daŋ ay kambe ra, ay ga ye ka kand'a mo ni do.»
38On pa veli: Ne pojde doli sinček moj z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob [Hebr. šeol.].
38 Yakuba ne: «Ay izo si koy araŋ banda, zama a nya izo bu, nga hinne no ka cindi. Da hasaraw fo du a dirawo kaŋ araŋ ga koy ra, yaadin gaa araŋ g'ay hamni kwaara candi nda bine saray nooya ka koy Alaahara.»