1Spomni pa se Bog Noeta in vseh zveri in vseh živali, ki so bile ž njim v ladji, in pošlje Bog veter nad zemljo, in vode upadejo;
1 Irikoy fongu Nuhu nda ganji hamey da kwaara almaney kulu kaŋ yaŋ go a banda hiyo ra. Irikoy na haw fo daŋ a ma faaru ndunnya boŋ, hala haro ye.
2in zapro se brezna studenci in zatvornice neba, in ustavi se dež z neba.
2 A na ganda harey da beene daabirjo lutu, a na beene haro mo gaay.
3In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni.
3 Haro mo soobay ka zabu ka fun laabo boŋ waati kulu. Jirbi zangu nda waygo banda haro zabu ndunnya boŋ.
4In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca na gorovju Araratskem.
4 Handu iyyanta, zaari way cindi iyyanta hando ra no hiyo fandi Ararat tondey boŋ.
5In vode so vedno bolj upadale do desetega meseca: deseti mesec, prvi dan meseca se pokažejo vrhovi gorá.
5 Haro soobay ka zabu waati kulu hala handu wayanta. Handu wayanta zaari sintina ra, tondey boŋey sintin ka bangay.
6In zgodi se, ko je minilo štirideset dni, da Noe odpre okno na ladji, ki ga je bil naredil,
6 A go no, jirbi waytaaci banda, kala Nuhu na daabirjo kaa finetaro kaŋ a te hiyo ra gaa.
7in izpusti vrana; ta je letal semtertja, dokler se niso posušile vode na zemlji.
7 A na gaaru fo taŋ kaŋ soobay ka windi-windi kala haro koogu ndunnya boŋ.
8In izpusti goloba od sebe, da bi videl, so li že izginile vode s površja zemlje.
8 A na koloŋay fo mo taŋ, zama nga ma di hala haro kulu fun laabo boŋ.
9Ali golob ni našel mesta stopalu noge svoje, in vrne se v ladjo k njemu, ker so bile še vode na površju zemlje. Noe pa iztegne roko svojo, ga prime in vzame k sebi v ladjo.
9 Amma koloŋa mana du nangu kaŋ ga zumbu. A ye ka kaa Nuhu do hiyo ra, zama haro go no ndunnya fando kulu boŋ. Kala Nuhu na nga kambe salle k'a candi ka daŋ nga do hiyo ra.
10Počaka torej še drugih sedem dni, in zopet izpusti goloba iz ladje.
10 A ye ka batu jirbi iyye fo, a na koloŋa taŋ koyne a ma fun hiyo ra.
11In prileti k njemu golob o času večernem, in glej, mlado pero oljkovo v kljunu njegovem; in spozna Noe, da je zemlja vodovja prosta.
11 Koloŋa ye ka kaa a do wiciri kambo ra. Kal a kande zeytun* kobto fo nga meyo ra kaŋ a kosu. Woodin gaa no Nuhu bay kaŋ haro kulu dandi ka fun laabo boŋ.
12In počaka še drugih sedem dni in izpusti goloba, a ni se več vrnil k njemu.
12 A goro koyne jirbi iyye, a na koloŋa taŋ. A mana ye ka kaa Nuhu do koyne.
13In bilo je v šeststo in prvem letu, prvi mesec, prvi dan meseca, ko so se posušile vode s površja zemlje, da je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površina zemlje.
13 A go no mo, _Nuhu|_ jiiri zangu iddu nda afo ra, handu sintina zaari sintina ra, kala harey koogu ka fun laabo boŋ. Nuhu na hiyo daabirjo kaa. A guna, a di kaŋ laabo batama goono ga koogu.
14Drugi mesec pa, sedemindvajseti dan meseca je bila zemlja suha.
14 Handu hinkanta, a jirbi waranka cindi iyyanta ra, laabo koogu gumo.
15Tedaj zapove Bog Noetu, rekoč:
15 Irikoy salaŋ Nuhu se ka ne:
16Izidi iz ladje, ti in žena tvoja in sinovi tvoji in žene sinov tvojih s teboj.
16 «Ma fatta hiyo ra, nin da ni wando da ni ize arey da ngey wandey ni banda.
17Vse živali, ki so s teboj, od vsakršnega mesa, kar jih je ptic in živine in vse laznine, ki lazi po zemlji, izpelji s seboj, da naj obilo rodé na zemlji, rodovitne naj bodo in se množé po zemlji.
17 Ma fundikooney kulu kaŋ yaŋ go ni banda mo fattandi: curey da almaney da gande birantey kulu kaŋ yaŋ ga ganda biri laabo boŋ. I ma hay ka te ize boobo ka tonton laabo boŋ.»
18Izide torej Noe in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih ž njim.
18 Nuhu binde fatta, nga nda nga izey da nga wando da izey wandey care banda.
19Vse živali, vsa laznina in vse ptice, karkoli se giblje na zemlji, po rodovih svojih pridejo ven iz ladje.
19 Alman kulu, da ganda birante kulu, da curo kulu, da haŋ kaŋ ga ganda biri laabo boŋ fatta hiyo ra, ngey dumey boŋ.
20Potem zgradi Noe oltar GOSPODU, in vzame od vse čiste živine in izmed vseh čistih ptic ter daruje žgalen dar na oltarju.
20 Nuhu na sargay* feema te Rabbi se. A suuban alman halalantey kulu ra, da curo hanantey kulu ra mo. A n'i sarga k'i ton feema boŋ.
21In GOSPOD zaduha tisti duh prijetni, in reče GOSPOD v srcu svojem: Ne bodem več proklel zemlje zaradi človeka; zakaj misel srca človekovega je huda od mladosti njegove; in ne udarim več vsega, kar živi, kakor sem storil.Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.
21 Kala Rabbi maa haw kaana. Rabbi ne nga bina ra: «Ay si ye ka laabo laali koyne boro sabbay se, zama boro bine fonguyaŋ, ilaalo no za a zankatara gaa. Ay si ye mo ka hay kulu kaŋ ga funa kar, mate kaŋ ay jin ka te din.
22Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.
22 Waati kulu kaŋ ndunnya go no mo, burjina nda heemar, hargu nda fufule, kaydiya nda jaw, cin da zaari si jaŋ ka te.»