1In zopet začne učiti ob morju. In zbere se pri njem tako velika množica, da mora stopiti v ladjo in sedeti v njej na morju; in vsa množica se razpostavi kraj morja po tleh.
1 Yesu ye ka sintin ka dondonandi teeko me gaa. Borey marga bambata margu a do kal a to naŋ kaŋ a furo hi ra ka goro teeko boŋ. Borey mo go jabo boŋ teeko me gaa.
2In mnogo jih je učil v prilikah in jim pravil v poučevanju svojem:
2 A n'i dondonandi hari boobo nda misayaŋ. A dondonandiyaŋo ra a go ga ne i se:
3Poslušajte! Glej, sejalec gre sejat.
3 «Wa maa: dum'izey sayko fo fatta ka koy dum'izey sayyaŋ.
4In zgodi se, ko seje, da pade nekaj zrnja poleg ceste, in prilete ptice in ga pozobljejo.
4 Waato kaŋ a go dum'izey sayyaŋo gaa, gurayze fooyaŋ kaŋ fonda jarga, curey mo kaa k'i ŋwa.
5A drugo pade na skalnata tla, kjer nima veliko prsti, in precej požene, ker nima globoke zemlje.
5 Afooyaŋ mo kaŋ tondi batama boŋ, nangu kaŋ sinda laabu boobo. Sahãadin-sahãadin i fun, zama laabo si baa.
6Ko pa vzide solnce, uvene, in ker nima korenine, usahne.
6 Waato kaŋ wayna fatta, wayna n'i kukure zama i sinda kaaji hanno, hal i koogu.
7In drugo pade v trnje, in trnje vzraste in ga uduši, in ne prinese sadu.
7 Afooyaŋ kaŋ karjey ra. Karjey mo fun ka beeri k'i koote hal i mana hay.
8In drugo pade na dobro zemljo, in prinaša sad, ki raste in se množi in rodi po tridesetero in po šestdesetero in po stotero.
8 Afooyaŋ mo kaŋ laabu hanno ra. I beeri gumo ka tonton hal i hay, afooyaŋ no waranza, afooyaŋ waydu, afooyaŋ mo zangu.»
9In reče: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!
9 Yesu ne: «Boro kaŋ gonda hanga kaŋ ga maa, a ma maa!»
10In ko je bil sam, ga vprašajo tisti, ki so bili pri njem z dvanajsterimi, po prilikah.
10 Waato kaŋ a go nga hinne, a windanta borey da iway cindi hinka din n'a hã misey din.
11In jim reče: Vam je dana skrivnost kraljestva Božjega, onim pa, ki so zunaj, se vse godi v prilikah,
11 A ne i se: «I n'araŋ no araŋ ma Irikoy koytara gundey* bay. Amma ngey kaŋ go taray, i ga hay kulu ci i se nda misayaŋ.
12da „gledajoč vidijo, pa ne spoznajo, ter poslušajoč slišijo, pa ne razumejo: da se ne bi kdaj izpreobrnili, in bilo bi jim odpuščeno“.
12 Zama ‹gunayaŋ ra i ma di, amma i ma si fayanka. Maayaŋ ra mo i ma maa, amma i ma si faham. Da manti yaadin no i ga bare _ay do|_ hal i ma du yaafayaŋ.› »
13In jim reče: Ne umete li te prilike? In kako boste vse prilike umeli?
13 Yesu ne i se: «Araŋ mana faham da misa wo no? Mate no araŋ ga te ka faham da misey kulu?
14Sejalec seje besedo.
14 To! Dum'izey saykwa goono ga Irikoy Sanno say.
15Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in ko jo slišijo, precej pride satan in vzame besedo, ki je posejana vanje.
15 Woone yaŋ ga ti fonda jarga waney: nangu kulu kaŋ i ga sanno say-say, hal i maa mo, sahãadin-sahãadin Saytan* ga kaa ka sanno kaŋ i say i ra din kom.
16In enako so ti, pri katerih je posejano na skalnata tla: ko slišijo besedo, jo precej z veseljem sprejmo;
16 Yaadin mo no wo kaŋ yaŋ i say tondi batama ra neeya: ngey kaŋ yaŋ d'i maa sanno, sahãadin-sahãadin i g'a ta da farhã,
17pa nimajo korenine v sebi, temuč so nestanovitni; ko potem nastane stiska ali preganjanje zaradi besede, se precej pohujšajo.
17 amma i sinda kaaji ngey ra. I si gay mo, amma da taabi wala gurzugay tun sanno sabbay se, sahãadin-sahãadin i ga mulay.
18In drugi so, pri katerih je posejano v trnje: tisti, ki besedo slišijo,
18 Cindey kaŋ i say karjey ra, ngey ga ti borey kaŋ ga maa sanno,
19pa skrbi tega sveta in slepilo bogastva in želje po drugih rečeh se prikradejo in zaduše besedo in ostane brez sadu.
19 amma zamana wo karhã, da arzaka halliyaŋ, da canse waani-waani kaŋ ga furo ga sanno koote, hal a ma jaŋ ka te albarka.
20In ti so, pri katerih je na dobro zemljo posejano: ki besedo poslušajo in sprejemajo ter prinašajo sad, trideseteren, šestdeseteren in stoteren.
20 Wo kaŋ yaŋ i say laabu hanno ra mo neeya: ngey kaŋ go ga maa sanno k'a ta. I ga izey hay waranza, da waydu da zangu.»
21In jim reče: Se li mar prinaša sveča, da se postavi pod mernik ali pod posteljo? A ne, da se postavi na svečnik?
21 A ne i se: «I ga fitilla diyandi k'a daabu nda cilla, wala i m'a daŋ daari cire? Manti i g'a dake taablo boŋ no?
22Kajti nič ni skritega, kar se ne bi razodelo, in nič ni tako skrivnega, da ne bi prišlo na svetlo.
22 Zama hay kulu si no tugante kaŋ i s'a bangandi. Hay kulu mo si kaŋ go gundu ra kaŋ i s'a kaa taray kwaaray.
23Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!
23 Boro kulu kaŋ gonda hanga kaŋ ga maa, a ma maa!»
24In jim reče: Pomislite, kaj slišite! S kakršno mero merite, se odmeri vam in še pridene se vam.
24 A ne i se mo: «Araŋ ma haggoy da haŋ kaŋ araŋ goono ga maa! Zama neesijo kaŋ araŋ ga neesi nd'a din, nga no i ga neesi nd'a araŋ se, i ga tonton a gaa araŋ se zaati.
25Kajti kdor ima, se mu bo dalo, a kdor nima, se mu odvzame tudi to, kar ima.
25 Zama boro kaŋ gonda, nga se no i ga no. Boro kaŋ sinda mo, baa haŋ kaŋ go a se din, i g'a ta a gaa.»
26In reče: Tako je s kraljestvom Božjim, kakor če človek vrže seme v zemljo,
26 A ne i se: «Yaadin no Irikoy koytara ga bara sanda boro kaŋ ga gurayzey say laabo ra.
27in spi in vstaja po noči in po dnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako.
27 A ma kani ka tun cin da zaari. Gurayzey mo ma fun ka beeri, amma nga din si bay mate kaŋ woodin ga bara nd'a.
28Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.
28 Laabu bumbo ga albarka no nga boŋ se, sintinay kobto, woodin banda jeeno, waato gaa gure ninante jeeno ra.
29Ko pa sad dozori, precej pošlje srp, kajti prišla je žetev.
29 Waato kaŋ izey nin mo, sahãadin-sahãadin a ga zaama daŋ ka wi, zama heemaro to.»
30In reče: S čim naj primerjamo kraljestvo Božje? ali v kakšni priliki naj ga upodobimo?
30 A ne mo: «Mate no iri ga Irikoy koytara himandi nd'a? Misa fo dumi no iri g'a deede nd'a?
31Ono je kakor gorčično zrno, ki je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji,
31 A ga hima sanda mutard* ize cine no. Nga mo waato kaŋ i g'a duma laabo ra, baa kaŋ a ga kayna ka bisa gurayzey kulu kaŋ go ndunnya ra,
32a ko je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč, in poganja velike veje, da morejo ptice nebeške gnezditi pod senco njegovo.
32 kulu nda yaadin, d'i n'a duma a ga beeri ka bisa tuuri ize kulu. A ga kambe bambata yaŋ te hala beene curey ga hin ka zumbu a biyo ra.»
33In v mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, v kolikor so jo mogli poslušati.
33 Woodin dumi boobo boŋ no Yesu salaŋ i se da misayaŋ, i maayaŋey hina me boŋ.
34Brez prilike pa jim ni govoril, a na samem je učencem svojim razlagal vse.
34 Amma da manti nda misa, a mana salaŋ i se. Amma d'i ye labu gaa, a ga hay kulu feeri nga talibey se.
35In jim reče tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj.
35 Zaaro din ra, waato kaŋ wiciri kambo to, Yesu ne nga talibey se: «Iri ma teeko daŋandi ka koy ya-haray kambo gaa.»
36In pusté množico ter ga vzemo s seboj, kakor je bil v ladji; tudi druge ladjice so bile ž njim.
36 I na borey marga naŋ. Talibey mo n'a sambu ka kond'a ngey banda hiyo ra. Hi fooyaŋ mo go i banda koyne.
37Kar nastane velik vihar, in valovi so se zaganjali v ladjo, da se je že napolnjevala.
37 Hari haw bambata fo tun ka hari bondayey kar kala hiyo ra, hala hiyo goono ga to mo.
38In on je bil na krmi, speč na blazini; in ga zbude in mu reko: Učenik, ali ti nič ni mar, da pogibljemo?
38 Yesu bumbo go hiyo ra banda, a goono ga kani furkange boŋ. I n'a tunandi ka ne: «Alfa, ni baa si nda iri ma halaci no?»
39In prebudivši se, zapreti vetru in reče morju: Umolkni, pomiri se! In preneha veter, in nastane velika tihota.
39 A tun ka deeni hawo gaa, ka ne teeko se: «Dangay ka kani!» Hawo kay, kal i kulu dangay ka kay, tak!
40In jim reče: Kaj ste tako plašni? ali še nimate vere?In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?
40 A ne i se: «Ifo se no araŋ goono ga humburu? Mate no kaŋ araŋ sinda cimbeeri*?»
41In velik strah jih obide, in govore med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu celo veter in morje pokorna?
41 Ngey mo humburu gumo. I ne ngey nda cara se: «May no boro wo, hala baa haw nda teeko goono ga maa a sanney se?»