1In slišal je Sefatija, sin Matanov, in Gedalija, sin Pashurjev, in Jukal, sin Selemijev, in Pashur, sin Malkijev, besede, ki jih je Jeremija govoril vsemu ljudstvu, rekoč:
1Men Sefatja, Mattans son, och Gedalja, Pashurs son, och Jukal, Selemjas son, och Pashur, Malkias son, hörde huru Jeremia talade till allt folket och sade:
2Tako pravi GOSPOD: Kdor ostane v tem mestu, umrje od meča, lakote ali kuge; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo živel, in življenje mu bo namesto plena in se ohrani v življenju.
2»Så säger HERREN: Den som stannar kvar i denna stad, han skall dö genom svärd eller hunger eller pest, men den som giver sig åt kaldéerna, han skall få leva, ja, han skall vinna sitt liv såsom ett byte och få leva.
3Tako pravi GOSPOD: Vsekakor bo to mesto dano v pest vojski kralja babilonskega, in on ga vzame.
3Ty så säger HERREN: Denna stad skall förvisso bliva given i händerna på den babyloniske konungens här, och han skall intaga den.
4In rekli so knezi kralju: Usmrti naj se vendar ta mož! ker on dela, da pešajo roke bojevalcem, ki so še ostali v tem mestu, in roke vsemu ljudstvu, ko jim govori take besede; zakaj ta mož nikakor ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak le nesreče.
4Då sade furstarna till konungen: »Denne man bör dödas, eftersom han gör folket modlöst, både det krigsfolk som ännu är kvar här i staden och jämväl allt det övrig: folket, i det att han talar sådan: ord till dem. Ty denne man söker icke folkets välfärd, utan dess olycka.
5Njim pa reče kralj Zedekija: Glejte, v vaši roki je; kajti nič ne more kralj zoper vas.
5Konung Sidkia svarade: »Välan han är i eder hand; ty konungen förmår intet mot eder.»
6Vzemo torej Jeremija in ga vržejo v jamo Malkija, sinu kraljevega, ki je bila ob veži straže, spustivši Jeremija doli po vrveh. V jami pa ni bilo nič vode, ampak blato, in Jeremija se je pogreznil v blato.
6Då togo de Jeremia och kastad honom i konungasonen Malkias brunn på fängelsegården; de släppte Jeremia ditned med tåg. I brunnen var intet vatten, men dy, och Jeremia sjönk ned i dyn.
7In slišal je Ebedmelek, Etiopec, komornik, ki je bil v hiši kraljevi, da so vrgli Jeremija v tisto jamo; kralj pa je tedaj sedel v vratih Benjaminovih.
7När nu etiopiern Ebed-Melek, en hovman, som befann sig i konungshuset, under det att konungen uppehöll sig i Benjaminsporten, fick höra att de hade sänkt Jeremia ned i brunnen,
8In šel je Ebedmelek ven iz hiše kraljeve ter govoril kralju, rekoč:
8begav han sig åstad från konungshuset och talade till konungen och sade:
9Gospod moj, kralj! hudobno so delali ti možje v vsem, kar so storili Jeremiju proroku, ki so ga vrgli v jamo; umrje skoraj tam, kjer je, od glada, ker ni več kruha v tem mestu.
9»Min herre konung, dessa män hava handlat illa i allt vad de hava gjort mot profeten Jeremia; ty de hava kastat honom i brunnen, där han strax måste dö av hunger, då nu intet bröd finnes i staden.
10In kralj ukaže Ebedmeleku Etiopcu takole: Vzemi si s seboj odtod trideset mož in potegni Jeremija proroka iz jame, dokler še ne umrje.
10Då bjöd konungen etiopiern Ebed-Melek och sade: »Tag med dig härifrån trettio män, och drag profeten Jeremia upp ur brunnen, innan han dör.»
11Tedaj vzame Ebedmelek s seboj tiste može ter stopi v hišo kraljevo, v kraj pod zakladnico, odkoder vzame stare cunje in strohnele krpe; te spusti doli k Jeremiju v jamo po vrveh.
11Så tog då Ebed-Melek männen med sig och begav sig till konungshuset, till rummet under skattkammaren, och hämtade därifrån trasor av sönderrivna och utslitna kläder och lät sänka ned dem med tåg till Jeremia i brunnen.
12In reče Ebedmelek Etiopec Jeremiju: Deni si te stare cunje in strohnele krpe pod pazduhe in na vrvi! In Jeremija stori tako.
12Och etiopiern Ebed-Melek sade till Jeremia: »Lägg trasorna av de sönderrivna och utslitna kläderna under dina armar, mellan dem och tågen.» Och Jeremia gjorde så.
13In vlekli so Jeremija po vrveh in ga potegnili iz jame. Potem je ostal Jeremija v veži straže.
13Sedan drogo de med tågen Jeremia upp ur brunnen. Men Jeremia måste stanna i fängelsegården.
14In pošlje kralj Zedekija in pokliče Jeremija proroka k sebi k tretjemu vhodu, ki je bil pri hiši GOSPODOVI. In kralj veli Jeremiju: Prosim te besede božje, nič mi ne prikrivaj!
14Därefter sände konung Sidkia åstad och lät hämta profeten Jeremia till sig vid tredje ingången till HERRENS hus. Och konungen sade till Jeremia: »Jag vill fråga dig något dölj intet för mig.»
15In reče Jeremija Zedekiju: Če ti jo naznanim, me li gotovo ne usmrtiš? In če ti svetujem, me ne boš poslušal.
15Jeremia sade till Sidkia: »Om jag säger dig något, så kommer du förvisso att låta döda mig; och om jag giver dig ett råd, så hör du icke på mig.»
16Tedaj priseže kralj Zedekija skrivaj Jeremiju, rekoč: Kakor res živi GOSPOD, ki nam je ustvaril to dušo, ne usmrtim te in te ne dam v roko tistih mož, ki ti strežejo po življenju.
16Då gav konung Sidkia Jeremia sin ed, hemligen, och sade: »Så sant HERREN lever, han som har givit oss detta vårt liv: jag skall icke låta döda dig, ej heller skall jag lämna dig i händerna på dessa män som stå efter ditt liv.»
17Reče torej Jeremija Zedekiju: Tako pravi GOSPOD, Bog nad vojskami, Bog Izraelov: Če pojdeš in se vdaš knezom kralja babilonskega, ohraniš svoje življenje in to mesto ne bo sežgano z ognjem; in živel boš ti in hiša tvoja.
17Då sade Jeremia till Sidkia: »Så säger HERREN, härskarornas Gud, Israels Gud: Om du giver dig åt den babyloniske konungens furstar, så skall du få leva, och denna stad skall då icke bliva uppbränd i eld, utan du och ditt hus skolen få leva.
18Če pa ne pojdeš h knezom kralja babilonskega, bo to mesto dano v roko Kaldejcem, ki ga požgo z ognjem; ti pa se ne otmeš iz njih rok.
18Men om du icke giver dig åt den babyloniske konungens furstar, då skall denna stad bliva given i kaldéernas hand, och de skola bränna upp den i eld, och du själv skall icke undkomma deras hand.»
19Ko je pa rekel kralj Zedekija Jeremiju: Hudo se bojim Judov, ki so uskočili h Kaldejcem, da bi me ne dali v njih roko in se ne norčevali z menoj,
19Konung Sidkia svarade Jeremia: »Jag rädes för de judar som hava gått över till kaldéerna; kanhända skall man lämna mig i deras händer, och de skola då hantera mig skändligt.»
20je dejal Jeremija: Ne bodo te dali. Poslušaj, prosim, glas GOSPODOV, ki ti ga jaz oznanjam, in bode ti dobro in živela bo duša tvoja.
20Jeremia sade: »Man skall icke göra det. Hör blott HERRENS röst i vad jag säger dig, så skall det gå dig väl, och du skall få leva.
21Če se pa braniš iti tja, je to beseda, katero mi je pokazal GOSPOD:
21Men om du vägrar att giva dig, så är detta vad HERREN har uppenbarat för mig:
22Glej, vse žene, ki so ostale v hiši kralja Judovega, bodo odpeljane h knezom kralja babilonskega, in one bodo govorile: Premamili so te in premagali prijatelji tvoji; zdaj, ko so v blato pogreznjene noge tvoje, so se umeknili.
22Se, alla de kvinnor som äro kvar i Juda konungs hus skola då föras ut till den babyloniske konungens furstar; och kvinnorna skola klaga: 'Dina vänner sökte förleda dig, och de fingo makt med dig. Dina fötter fastnade i dyn; då drogo de sig undan'
23In vse žene tvoje in sinove tvoje odpeljejo h Kaldejcem, in ne iztrgaš se njih roki tudi ti ne, ampak roka kralja babilonskega te zgrabi in boš kriv, da se to mesto požge z ognjem.
23Och alla dina hustrur och dina barn skall man föra ut till kaldéerna, och du själv skall icke undkomma deras hand, utan skall varda gripen av den babyloniske konungens hand och bliva en orsak till att denna stad brännes upp i eld.»
24Tedaj reče Zedekija Jeremiju: Nihče naj ne zve teh besed, da ne umrješ.
24Då sade Sidkia till Jeremia: »Låt ingen få veta vad här har blivit talat; eljest måste du dö.
25Če pa slišijo knezi, da sem govoril s teboj, ter pridejo k tebi in ti reko: Povej nam brž, kaj si govoril kralju, nič nam ne prikrivaj, pa te ne usmrtimo; in kaj je kralj rekel tebi?
25Och om furstarna få höra att jag har talat med dig, och de komma till dig och säga till dig: 'Låt oss veta vad du har sagt till konungen; dölj intet för oss, så skola vi icke döda dig; säg oss ock vad konungen har sagt till dig' --
26tedaj jim porečeš: Padel sem pred kralja in ga prosil, naj mi ne pusti zopet iti v hišo Jonatanovo, da tam ne umrjem. –
26då skall du svara dem: 'Jag bönföll inför konungen att han icke skulle sända mig tillbaka till Jonatans hus för att dö där.'»
27Prišli so pa vsi knezi k Jeremiju ter ga vprašali; in jim je povedal po vseh tistih besedah, ki mu jih je zapovedal kralj. Tako so molčali in ga pustili, ker se ni razvedela ona beseda.In ostal je Jeremija v veži straže prav do dne, ko je bil vzet Jeruzalem.
27Och alla furstarna kommo till Jeremia och frågade honom; men han svarade dem alldeles såsom konungen hade bjudit honom. Då tego de och gingo bort ifrån honom, eftersom ingen hade hört huru det verkligen hade gått till.
28In ostal je Jeremija v veži straže prav do dne, ko je bil vzet Jeruzalem.
28Men Jeremia fick stanna i fängelsegården ända till den dag då Jerusalem blev intaget.