1OH si rompiese los cielos, y descendieras, y á tu presencia se escurriesen los montes,
1O da bi predrl nebesa in prišel doli, da bi se od obličja tvojega raztopile gore
2Como fuego abrasador de fundiciones, fuego que hace hervir las aguas, para que hicieras notorio tu nombre á tus enemigos, y las gentes temblasen á tu presencia!
2(kakor ogenj požiga protje in voda vre od ognja), da oznaniš ime svoje nasprotnikom svojim, da bi strepetali narodi pred obličjem tvojim,
3Cuando, haciendo terriblezas cuales nunca esperábamos, descendiste, fluyeron los montes delante de ti.
3s tem, da delaš strahovite reči, ki jih nismo pričakovali; o da stopiš doli, da bi se od obličja tvojega raztopile gore!
4Ni nunca oyeron, ni oídos percibieron, ni ojo ha visto Dios fuera de ti, que hiciese por el que en él espera.
4Zakaj od veka se ni slišalo, nikdar niso čula ušesa, tudi oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi toliko delal za njega, ki ga čaka.
5Saliste al encuentro al que con alegría obraba justicia, á los que se acordaban de ti en tus caminos: he aquí, tú te enojaste porque pecamos; en esos hay perpetuidad, y seremos salvos.
5Naproti prihajaš njemu, ki se veseli pravičnosti in ji streže, njim, ki se spominjajo tebe na potih svojih. Glej, ti si se srdil, in mi smo grešili; v tem smo že dolgo časa, bomo li rešeni?
6Si bien todos nosotros somos como suciedad, y todas nuestras justicias como trapo de inmundicia; y caímos todos nosotros como la hoja, y nuestras maldades nos llevaron como viento.
6In vsi vkup smo postali kakor neznažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja; in venemo kakor listje, kolikorkoli nas je in krivice naše nas odnašajo kakor veter.
7Y nadie hay que invoque tu nombre, que se despierte para tenerte; por lo cual escondiste de nosotros tu rostro, y nos dejaste marchitar en poder de nuestras maldades.
7In ni ga, ki bi klical ime tvoje, ki bi se zbudil, da se poprime tebe; kajti skril si obličje svoje pred nami in nas izročil oblasti krivic naših.
8Ahora pues, Jehová, tú eres nuestro padre; nosotros lodo, y tú el que nos formaste; así que obra de tus manos, todos nosotros.
8Ali sedaj, o GOSPOD, ti si oče naš; mi smo glina, ti pa si nam lončar, in vsi smo tvoje roke delo.
9No te aires, oh Jehová, sobremanera, ni tengas perpetua memoria de la iniquidad: he aquí mira ahora, pueblo tuyo somos todos nosotros.
9Ne togóti se, o GOSPOD, presilno in ne spominjaj se vekomaj krivice! Glej, ozri se na nas, prosimo, mi vsi smo ljudstvo tvoje.
10Tus santas ciudades están desiertas, Sión es un desierto, Jerusalem una soledad.
10Mesta svetosti tvoje so puščava, Sion je puščava, Jeruzalem je pustinja.
11La casa de nuestro santuario y de nuestra gloria, en la cual te alabaron nuestros padres, fué consumida al fuego; y todas nuestras cosas preciosas han sido destruídas.
11Sveta in prekrasna hiša naša, ki so te v njej hvalili očetje naši, je požgana z ognjem in vse, kar nam je bilo dragoceno, je v razvalinah.Hočeš li, o GOSPOD, ob toliki revi v sebi zadržavati usmiljenje, boš li molčal in nas tepel presilno?
12¿Te estarás quieto, oh Jehová, sobre estas cosas? ¿callarás, y nos afligirás sobremanera?
12Hočeš li, o GOSPOD, ob toliki revi v sebi zadržavati usmiljenje, boš li molčal in nas tepel presilno?