1Y RESPONDIENDO Jesús, les volvió á hablar en parábolas, diciendo:
1In odgovarjaje jim zoper govori Jezus v prilikah, rekoč:
2El reino de los cielos es semejante á un hombre rey, que hizo bodas á su hijo;
2Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju, ki je napravil svatovščino sinu svojemu.
3Y envió sus siervos para que llamasen los llamados á las bodas; mas no quisieron venir.
3In pošlje hlapce svoje, naj pokličejo tiste, ki so bili povabljeni na svatovščino; a niso hoteli priti.
4Volvió á enviar otros siervos, diciendo: Decid á los llamados: He aquí, mi comida he aparejado; mis toros y animales engordados son muertos, y todo está prevenido: venid á las bodas.
4Zopet pošlje druge hlapce in veli: Recite povabljencem: Glej, pojedino svojo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani in vse je pripravljeno; pridite na svatovščino!
5Mas ellos no se cuidaron, y se fueron, uno á su labranza, y otro á sus negocios;
5Oni pa niso marali in so odšli, eden na polje svoje, drugi pa po kupčiji svoji.
6Y otros, tomando á sus siervos, los afrentaron y los mataron.
6Drugi pa so zgrabili hlapce njegove in jih zasramotili in ubili.
7Y el rey, oyendo esto, se enojó; y enviando sus ejércitos, destruyó á aquellos homicidas, y puso fuego á su ciudad.
7Kralj pa se razjezi ter pošlje vojske svoje in pogubi tiste ubijalce in požge njih mesto.
8Entonces dice á sus siervos: Las bodas á la verdad están aparejadas; mas los que eran llamados no eran dignos.
8Tedaj veli hlapcem svojim: Svatovščina je sicer pripravljena, ali povabljenci niso bili vredni.
9Id pues á las salidas de los caminos, y llamad á las bodas á cuantos hallareis.
9Pojdite torej na razpotja, in kolikorkoli jih najdete, pokličite jih na svatovščino!
10Y saliendo los siervos por los caminos, juntaron á todos los que hallaron, juntamente malos y buenos: y las bodas fueron llenas de convidados.
10In tisti hlapci odidejo na ceste in zbero vse, katerekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovska dvorana se napolni z gostmi.
11Y entró el rey para ver los convidados, y vió allí un hombre no vestido de boda.
11Ko pa pride kralj, da pogleda goste, ugleda tu človeka, ki ni bil oblečen v svatovsko oblačilo,
12Y le dijo: Amigo, ¿cómo entraste aquí no teniendo vestido de boda? Mas él cerró la boca.
12in mu reče: Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila? On pa mu umolkne.
13Entonces el rey dijo á los que servían: Atado de pies y de manos tomadle, y echadle en las tinieblas de afuera: allí será el lloro y el crujir de dientes.
13Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu roke in noge ter ga vrzite v zunanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.
14Porque muchos son llamados, y pocos escogidos.
14Kajti mnogo jih je poklicanih, a malo izvoljenih.
15Entonces, idos los Fariseos, consultaron cómo le tomarían en alguna palabra.
15Tedaj odidejo farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi ujeli.
16Y envían á él los discípulos de ellos, con los Herodianos, diciendo: Maestro, sabemos que eres amador de la verdad, y que enseñas con verdad el camino de Dios, y que no te curas de nadie, porque no tienes acepción de persona de hombres.
16In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, naj reko: Učenik, vemo, da si resničen in pot Božjo v resnici učiš, in mar ti ni nikogar, kajti ne gledaš ljudem na lice.
17Dinos pues, ¿qué te parece? ¿es lícito dar tributo á César, ó no?
17Povej nam torej, kaj se ti zdi? Ali je prav dati cesarju davek ali ne?
18Mas Jesús, entendida la malicia de ellos, les dice: ¿Por qué me tentáis, hipócritas?
18Jezus pa, spoznavši njih hudobnost, reče: Kaj me izkušate, hinavci?
19Mostradme la moneda del tributo. Y ellos le presentaron un denario.
19Pokažite mi davčni denar. In oni mu prineso denar.
20Entonces les dice: ¿Cúya es esta figura, y lo que está encima escrito?
20In reče jim: Čigava je ta podoba in napis?
21Dícenle: De César. Y díceles: Pagad pues á César lo que es de César, y á Dios lo que es de Dios.
21Reko mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.
22Y oyendo esto, se maravillaron, y dejándole se fueron.
22In ko to slišijo, se začudijo, ter ga pusté in odidejo.
23Aquel día llegaron á él los Saduceos, que dicen no haber resurrección, y le preguntaron,
23Tisti dan pristopijo k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo,
24Diciendo: Maestro, Moisés dijo: Si alguno muriere sin hijos, su hermano se casará con su mujer, y despertará simiente á su hermano.
24rekoč: Učenik! Mojzes je rekel: „Ako kdo umre brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu“.
25Fueron pues, entre nosotros siete hermanos: y el primero tomó mujer, y murió; y no teniendo generación, dejó su mujer á su hermano.
25Pri nas pa je bilo sedem bratov. Prvi se oženi in umre, in ker ni imel zaroda, zapusti ženo svojo bratu svojemu.
26De la misma manera también el segundo, y el tercero, hasta los siete.
26Ravno tako tudi drugi in tretji prav do sedmega.
27Y después de todos murió también la mujer.
27Nazadnje za vsemi pa umre žena.
28En la resurrección pues, ¿de cuál de los siete será ella mujer? porque todos la tuvieron.
28Ob vstajenju torej, čigava žena bo od teh sedmerih? kajti vsi so jo imeli.
29Entonces respondiendo Jesús, les dijo: Erráis ignorando las Escrituras, y el poder de Dios.
29Jezus pa odgovori in jim reče: Motite se, ker ne poznate ne pisma, ne moči Božje.
30Porque en la resurrección, ni los hombres tomarán mujeres, ni las mujeres marido; mas son como los ángeles de Dios en el cielo.
30Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temuč so kakor angeli Božji v nebesih.
31Y de la resurrección de los muertos, ¿no habéis leído lo que os es dicho por Dios, que dice:
31Za vstajenje mrtvih pa, ali niste brali, kar vam je rekel Bog, govoreč:
32Yo soy el Dios de Abraham, y el Dios de Isaac, y el Dios de Jacob? Dios no es Dios de muertos, sino de vivos.
32„Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov“? On ni Bog mrtvih, ampak živih.
33Y oyendo esto las gentes, estaban atónitas de su doctrina.
33In ko to slišijo množice, se silno čudijo nauku njegovemu.
34Entonces los Fariseos, oyendo que había cerrado la boca á los Saduceos, se juntaron á una.
34Ko pa farizeji slišijo, da je saducejem zavezal jezik, se zbero vkup.
35Y preguntó uno de ellos, intérprete de la ley, tentándole y diciendo:
35In eden izmed njih, učenik postave, vpraša, izkušaje ga:
36Maestro, ¿cuál es el mandamiento grande en la ley?
36Učenik, katera zapoved je v postavi največja?
37Y Jesús le dijo: Amarás al Señor tu Dios de todo tu corazón, y de toda tu alma, y de toda tu mente.
37Jezus mu pa reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje“.
38Este es el primero y el grande mandamiento.
38Ta je prva in največja zapoved.
39Y el segundo es semejante á éste: Amarás á tu prójimo como á ti mismo.
39Druga pa je tej podobna: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“.
40De estos dos mandamientos depende toda la ley y los profetas.
40Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in proroki.
41Y estando juntos los Fariseos, Jesús les preguntó,
41Ko se pa farizeji snidejo, jih vpraša Jezus,
42Diciendo: ¿Qué os parece del Cristo? ¿de quién es Hijo? Dícenle: De David.
42rekoč: Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je? Reko mu: Davidov.
43El les dice: ¿Pues cómo David en Espíritu le llama Señor, diciendo:
43Vpraša jih: Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospoda, ko pravi:
44Dijo el Señor á mi Señor: Siéntate á mi diestra, Entre tanto que pongo tus enemigos por estrado de tus pies?
44„Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.
45Pues si David le llama Señor, ¿cómo es su Hijo?
45Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je sin njegov?In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati.
46Y nadie le podía responder palabra; ni osó alguno desde aquel día preguntarle más.
46In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati.