1Кад враћаше Господ робље сионско, бејасмо као у сну.
1{Pesem stopinj.} Ko je GOSPOD nazaj peljal jetnike sionske, nam je bilo kakor v sanjah.
2Тада уста наша беху пуна радости, и језик наш певања. Тада говораху по народима: Велико дело чини Господ на њима.
2Tedaj so se smeha napolnila usta naša in jezik naš z radostnim petjem. Tedaj so rekli med pogani: Veličastne reči je ž njimi storil GOSPOD!
3Велико дело чини Господ на нама; развеселисмо се.
3Veličastne reči je storil z nami GOSPOD, veseli smo bili!
4Враћај, Господе, робље наше, као потоке на сасушену земљу.
4Pripelji nazaj, o GOSPOD, jetnike naše kakor potoke v suho deželo!
5Који су са сузама сејали, нека жању с певањем.
5Kateri sejejo s solzami, z radostnim bodo želi petjem.Kdorkoli hodi semtertja z jokom, noseč seme za setev, vrne se domov z glasnim petjem, noseč snope svoje.
6Иде и плаче који носи семе да сеје; поћи ће с песмом носећи снопове своје.
6Kdorkoli hodi semtertja z jokom, noseč seme za setev, vrne se domov z glasnim petjem, noseč snope svoje.