¹{Pouk Davidov, ko je bil v votlini. Molitev.} Z glasom svojim kličem h GOSPODU, z glasom svojim milo prosim GOSPODA,

²pred njim izlivam skrbi svoje, stisko svojo oznanjam pred njim.

³Ko je omagoval moj duh v meni, takrat si ti poznal stezo mojo. Na poti, po kateri sem hodil, so mi skrivaj nastavili zanko.

⁴Ozri se na desno in poglej: ni ga, ki bi me poznal; izginilo mi je vsako zavetje, ni ga, ki bi skrbel za dušo mojo.

⁵K tebi kličem, GOSPOD, govoreč: Ti si zavetje moje, delež moj v deželi živečih.

⁶Poslušaj vpitje moje, ker ponižan sem silno, otmi me preganjalcev mojih, ker močnejši so od mene.Izpelji iz zapora dušo mojo, da hvalim ime tvoje; tedaj me bodo obdali pravični, ko mi izkažeš dobroto.

⁷Izpelji iz zapora dušo mojo, da hvalim ime tvoje; tedaj me bodo obdali pravični, ko mi izkažeš dobroto.