1Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazne reči?
2Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se skupaj posvetujejo zoper GOSPODA in zoper Maziljenca njegovega,
3govoreč: Raztrgajmo njih vezi in s sebe vrzimo njih spone!
4On, ki stoluje v nebesih, se smeje, zasmehuje jih Gospod.
5Tedaj jih ogovori v jezi svoji in v srdu svojem jih prestraši:
6Jaz pa sem vendar postavil kralja svojega na Sionu, na gori svetosti svoje.
7Oznanim naj vam sklep: GOSPOD mi je rekel: Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil.
8Prosi me, in narode ti dam v dediščino in kraje zemlje v posest tvojo.
9Zdrobiš jih s palico železno, kakor prsteno posodo jih razbiješ.
10Zdaj torej, o kralji, bodite pametni, dajte se poučiti, o zemlje sodniki!
11V svetem strahu služite GOSPODU in radujte se s trepetom.Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ker skoraj se razvname jeza njegova. Blagor vsem, ki imajo v njem zavetje svoje!
12Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ker skoraj se razvname jeza njegova. Blagor vsem, ki imajo v njem zavetje svoje!