¹{Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Čuj, o Bog, glas moj, ko žalujem, strahu sovražnikovega varuj življenje moje!

²Skrivaj me skrivnemu naklepu hudobnih, hrumeči množici njih, ki delajo krivico;

³ki so nabrusili kakor meč jezik svoj, namerili pšico – grenko besedo,

⁴da ustrele iz zakotja nedolžnega; nenadoma streljajo vanj in se nič ne boje.

⁵Potrjujejo si hudobni dogovor, pogovarjajo se, kako naj skrijejo zanke, pravijo: Kdo bi jih videl?

⁶Izmišljajo si hudobije: Dognali smo, pravijo, zvit naklep! In notranje mišljenje vsakega in srce je pregloboko.

⁷Ali Bog ustreli vanje, naglo prileti pšica, hipoma bodo ranjeni

⁸in pasti morajo; naklep njih jezika pride nadnje; kdorkoli jih bo videl, bo majal z glavo.

⁹In vsi ljudje se bodo bali in oznanjali delo Božje in premišljevali dejanje njegovo.Veselil se bo pravični v GOSPODU in upal vanj, in hvalili se bodo vsi, ki so pravega srca.

¹⁰Veselil se bo pravični v GOSPODU in upal vanj, in hvalili se bodo vsi, ki so pravega srca.