1“Isn’t a man forced to labor on earth? Aren’t his days like the days of a hired hand?
1Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?
2As a servant who earnestly desires the shadow, as a hireling who looks for his wages,
2Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:
3so am I made to possess months of misery, wearisome nights are appointed to me.
3tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.
4When I lie down, I say, ‘When shall I arise, and the night be gone?’ I toss and turn until the dawning of the day.
4Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.
5My flesh is clothed with worms and clods of dust. My skin closes up, and breaks out afresh.
5Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.
6My days are swifter than a weaver’s shuttle, and are spent without hope.
6Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.
7Oh remember that my life is a breath. My eye shall no more see good.
7Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.
8The eye of him who sees me shall see me no more. Your eyes shall be on me, but I shall not be.
8Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!
9As the cloud is consumed and vanishes away, so he who goes down to Sheol Sheol is the place of the dead. shall come up no more.
9Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol [T. j. kraj, kjer bivajo duše mrtvih, država smrti, smrtno kraljestvo.];
10He shall return no more to his house, neither shall his place know him any more.
10ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.
11“Therefore I will not keep silent. I will speak in the anguish of my spirit. I will complain in the bitterness of my soul.
11Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.
12Am I a sea, or a sea monster, that you put a guard over me?
12Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?
13When I say, ‘My bed shall comfort me. My couch shall ease my complaint;’
13Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:
14then you scare me with dreams, and terrify me through visions:
14tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,
15so that my soul chooses strangling, death rather than my bones.
15da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.
16I loathe my life. I don’t want to live forever. Leave me alone, for my days are but a breath.
16Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.
17What is man, that you should magnify him, that you should set your mind on him,
17Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih
18that you should visit him every morning, and test him every moment?
18in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?
19How long will you not look away from me, nor leave me alone until I swallow down my spittle?
19Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?
20If I have sinned, what do I do to you, you watcher of men? Why have you set me as a mark for you, so that I am a burden to myself?
20Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.
21Why do you not pardon my disobedience, and take away my iniquity? For now shall I lie down in the dust. You will seek me diligently, but I shall not be.”
21Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.