1Spomni pa se Bog Noeta in vseh zveri in vseh živali, ki so bile ž njim v ladji, in pošlje Bog veter nad zemljo, in vode upadejo;2in zapro se brezna studenci in zatvornice neba, in ustavi se dež z neba.3In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni.4In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca na gorovju Araratskem.5In vode so vedno bolj upadale do desetega meseca: deseti mesec, prvi dan meseca se pokažejo vrhovi gorá.6In zgodi se, ko je minilo štirideset dni, da Noe odpre okno na ladji, ki ga je bil naredil,7in izpusti vrana; ta je letal semtertja, dokler se niso posušile vode na zemlji.8In izpusti goloba od sebe, da bi videl, so li že izginile vode s površja zemlje.9Ali golob ni našel mesta stopalu noge svoje, in vrne se v ladjo k njemu, ker so bile še vode na površju zemlje. Noe pa iztegne roko svojo, ga prime in vzame k sebi v ladjo.10Počaka torej še drugih sedem dni, in zopet izpusti goloba iz ladje.11In prileti k njemu golob o času večernem, in glej, mlado pero oljkovo v kljunu njegovem; in spozna Noe, da je zemlja vodovja prosta.12In počaka še drugih sedem dni in izpusti goloba, a ni se več vrnil k njemu.13In bilo je v šeststo in prvem letu, prvi mesec, prvi dan meseca, ko so se posušile vode s površja zemlje, da je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površina zemlje.14Drugi mesec pa, sedemindvajseti dan meseca je bila zemlja suha.15Tedaj zapove Bog Noetu, rekoč:16Izidi iz ladje, ti in žena tvoja in sinovi tvoji in žene sinov tvojih s teboj.17Vse živali, ki so s teboj, od vsakršnega mesa, kar jih je ptic in živine in vse laznine, ki lazi po zemlji, izpelji s seboj, da naj obilo rodé na zemlji, rodovitne naj bodo in se množé po zemlji.18Izide torej Noe in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih ž njim.19Vse živali, vsa laznina in vse ptice, karkoli se giblje na zemlji, po rodovih svojih pridejo ven iz ladje.20Potem zgradi Noe oltar GOSPODU, in vzame od vse čiste živine in izmed vseh čistih ptic ter daruje žgalen dar na oltarju.21In GOSPOD zaduha tisti duh prijetni, in reče GOSPOD v srcu svojem: Ne bodem več proklel zemlje zaradi človeka; zakaj misel srca človekovega je huda od mladosti njegove; in ne udarim več vsega, kar živi, kakor sem storil.Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.22Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.