1Zakaj stojiš oddaleč, o GOSPOD? Zakaj se skrivaš ob časih stiske?2Prevzetnost brezbožnika hudo straši ubožca. Ujamejo se naj v naklepih, katere izmišljajo.3Kajti brezbožnik se hvali z željami duše svoje in lakomnik se odreka GOSPODA in ga zaničuje.4Brezbožnik v napuhu obraza svojega govori: Saj ne bo kaznoval, ni Boga. To so vse misli njegove.5Varna so pota njegova v vsakem času; previsoko so pogledu njegovemu sodbe tvoje; na svoje nasprotnike piha prezirljivo.6V srcu svojem govori: Ne ganem se, od roda do roda bodem brez nesreče.7Kletve polna so usta njegova in zvijač in zatiranja; pod jezikom njegovim je nadloga in krivica.8Poseda na preži po vaseh, v zakotju ubija nedolžnega, oči njegove prežé na onemoglega.9V skrivališču preži kakor lev v svojem brlogu, preži, da zgrabi siromaka; že ga prijema ter vleče vstran v mreži svoji.10Sključi se, potuhne se, in onemogli padajo v krepke kremplje njegove.11V srcu svojem govori: Pozabil je Bog mogočni, obličje svoje skriva, nikoli ne bo videl tega.12Vstani, o GOSPOD! Bog mogočni, dvigni roko svojo, ne pozabi ubogih.13Zakaj sme brezbožnik zaničevati Boga in v srcu svojem govoriti, da ne boš kaznoval?14Videl si to; zakaj ti gledaš nadlogo in gorje, da povrneš s svojo roko; brambi tvoji se izroča nesrečni, siroti si ti pomočnik.15Zdróbi roko brezbožniku in hudobneža krivico kaznuj, dokler je ne najdeš več.16GOSPOD je Kralj vedno in vekomaj, poginili so pogani z zemlje njegove.17Hrepenenje krotkih si uslišal, GOSPOD: potolažiš jim srce, nagneš k njim svoje uho,da maščuje siroto in stiskanega, da ju ne straši več človek, ki je iz zemlje.18da maščuje siroto in stiskanega, da ju ne straši več človek, ki je iz zemlje.