1{Načelniku godbe. Psalm Davidov.} Stanovitno sem čakal GOSPODA, in on je, nagnivši se k meni, slišal vpitje moje.2In me je potegnil iz jame pogube, iz kaluže, in je postavil noge moje na skalo, utrdil korake moje.3In v usta moja je del novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu: mnogi bodo to videli in se bali ter upali v GOSPODA.4Blagor možu, ki stavi v GOSPODA upanje svoje ter se ne ozira v prevzetnike in nje, ki odstopajo za lažjo.5Mnoga so čuda tvoja, o GOSPOD, Bog moj, ki si jih storil, in mnoge misli tvoje za nas; nihče ni tebi enak; če bi jih hotel oznanjati in pripovedovati, preveliko jih je, da bi jih naštel.6Klalnih in jedilnih darov se nisi veselil, a ušesa si mi odprl, žgalnih žrtev in daritev za greh nisi zahteval.7Tedaj sem rekel: Glej, jaz grem – v zvitku knjige je pisano o meni;8veselje mi je delati tvojo voljo, Bog moj, in postava tvoja je v mojem srcu.9Blagovestje o pravičnosti sem oznanjal v zboru velikem, glej, ustnic svojih nisem zadržaval, o GOSPOD, ti veš.10Pravičnosti tvoje nisem skrival v srcu svojem, zvestobo tvojo in zveličanje tvoje sem razglasil, nisem utajil milosti in resnice tvoje velikemu zboru.11Ti pa, o GOSPOD, ne odtezaj mi usmiljenja svojega, milost in resnica tvoja naj me hranita vedno.12Kajti obsula so me zla, ki jim ni števila, zgrabile so me krivice moje tako, da ne morem pregledati; več jih je nego glave moje las, in srce moje me je zapustilo.13Blagovoli me oteti, o GOSPOD, hiti mi na pomoč, GOSPOD!14Osramočeni naj bodo in rdečica naj jih oblije vse vkup, ki iščejo duše moje, da jo pogube; umaknejo se naj in pridejo v nečast, ki želé nesreče moje.15Ostrmé naj nad plačilom sramote svoje, ki mi pravijo: Aha, aha!16Vesele se naj in radujejo v tebi vsi, ki te iščejo; kateri ljubijo rešenje tvoje, govore naj vedno: Poveličan bodi GOSPOD!Ubog sem res in potreben, ali Gospod skrbi zame. Pomoč si moja in rešitelj moj, o Bog moj, ne odlašaj!17Ubog sem res in potreben, ali Gospod skrbi zame. Pomoč si moja in rešitelj moj, o Bog moj, ne odlašaj!