1{Pesem in psalm sinov Korahovih. Načelniku godbe; na mahalat leanot. Pouk Hemana Ezrahovca.} O GOSPOD, Bog zveličanja mojega, po dnevi kličem in po noči pred teboj.2Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje k mojemu vpitju.3Kajti nasičena je z nadlogami duša moja in življenje moje je dospelo do kraja mrtvih.4Štejejo me med tiste, ki se pogrezajo v jamo; podoben sem možu, ki mu je minila življenja moč.5Med mrtvimi sem zapuščen kakor pobiti, ležeči v grobu, ki se jih ne spominjaš več, ker so ločeni od tvoje roke.6Položil si me v jamo najglobočjo, v kraje temne, v globočine.7Trdo me tlači jeza tvoja in vse valove svoje zaganjaš v me. (Sela.)8Oddalil si od mene znance moje, storil si me njim v najhujšo gnusobo; zajet sem, in pobegniti ne morem.9Oko moje mrli od bede; kličem te, GOSPOD, vsak dan, k tebi razpenjam roke svoje.10Boš li na mrtvih delal čudeže? Ali mrtvi vstajajo, da bi te slavili? (Sela.)11Ali naj bi se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v kraju pogube?12Ali se mar v temini spoznajo čuda tvoja in pravičnost tvoja v pozabljenja deželi?13Jaz pa vpijem, GOSPOD, k tebi, že zjutraj ti hiti naproti molitev moja.14Zakaj zametaš dušo mojo, o GOSPOD, skrivaš mi obličje svoje?15Siromak sem in blizu smrti od mladosti svoje, strahove tvoje prenašam in sem izbegan.16Jeze tvoje žar gre čezme, strahote tvoje me uničujejo;17obdajajo me kakor vode ves dan, obstopajo me vse skupaj.Oddalil si od mene prijatelja in tovariša, temine so mi znanci edini.18Oddalil si od mene prijatelja in tovariša, temine so mi znanci edini.