1Zberite se, da, zberite se, o narod brezsramni,2preden se uresniči, kar je ukrenjeno (tisti dan poleti mimo kakor pleve), preden pride nad vas togota srda GOSPODOVEGA, preden pride nad vas dan jeze GOSPODOVE!3Iščite GOSPODA, vsi krotki v deželi, ki ste vršili sodbo njegovo; iščite pravičnost, iščite ponižnost, morda doboste skrivališče ob dnevi jeze GOSPODOVE!4Kajti Gaza bo opuščena in Askelon bo puščava, iz Asdoda preženo prebivalce ob belem dne in Ekron bo izruvan.5Gorje prebivalcem v pokrajini ob morju, narodu Keretejcev! Beseda GOSPODOVA je zoper tebe, o Kanaan, dežela Filistejcev! pogubim te, da ne bode prebivalca!6In pokrajina ob morju postane pašnik s kočami za pastirje in z ograjami za drobnico;7in bode pokrajina za ostanek hiše Judove: po njej bodo pasli, v hišah askelonskih bodo zvečer počivali; kajti obišče jih GOSPOD, njih Bog, in nazaj pripelje njih ujetništvo.8Slišal sem zasmehovanje Moabovo in preklinjanje sinov Amonovih, s katerim so zasmehovali ljudstvo moje in sebe veličili proti njegovemu kraju.9Zatorej, kakor res živim, govori GOSPOD nad vojskami, Bog Izraelov: Gotovo bode Moab kakor Sodoma in sinovi Amonovi kakor Gomora, koprivja posest in solne jame in večna puščava. Ljudstva mojega ostanek jih opleni in preostanek naroda mojega jih dobi v dedno last.10To se jim zgodi za njih prevzetnost, ker so zasmehovali ljudstvo GOSPODA nad vojskami in se proti njemu veličili.11Strašen jim bode GOSPOD, kajti stori, da izginejo vsi bogovi zemlje; in po vseh otokih poganskih narodov ga bodo molili, vsakdo s svojega kraja.12Tudi vi, Etiopci, boste pobiti z mojim mečem.13In on iztegne roko proti severu in uniči Asirijo in Ninive naredi v samoto, suho kakor puščava.14In ležale bodo sredi mesta črede, vsake vrste živali; tudi pelikani in ježi bodo prenočevali na glavičih njih stebrov. Glas vetra bo pel v oknu, razvaline bodo na pragih, ker odtrgani so cedrovi obložci.To je tisto veselo mesto, ki je prebivalo brez skrbi, ki je govorilo v srcu svojem: Jaz sem in nobenega ni razen mene! Kako je postalo v puščavo, v ležišče zverini! Vsak, kdor pojde mimo, bo žvižgal, mahal z roko.15To je tisto veselo mesto, ki je prebivalo brez skrbi, ki je govorilo v srcu svojem: Jaz sem in nobenega ni razen mene! Kako je postalo v puščavo, v ležišče zverini! Vsak, kdor pojde mimo, bo žvižgal, mahal z roko.