¹Prve godine Darija, sina Artakserksova, iz roda Medijaca, koji vladaše kraljevstvom kaldejskim,

¹V prvem letu Darija, sinu Ahasverjevega, iz zaroda Medcev, ki je zakraljeval državi Kaldejcev,

²prve dakle godine njegova kraljevanja, ja, Daniel, istraživah u Pismima broj godina koje se - prema riječi koju Jahve uputi proroku Jeremiji - imaju ispuniti nad ruševinama Jeruzalema: sedamdeset godina.

²v prvem letu kraljevanja njegovega sem jaz Daniel obrnil pozornost v pismih na število let, o katerih se je zgodila beseda GOSPODOVA Jeremiju proroku, da se ima dopolniti razvalinam Jeruzalema sedemdeset let.

³Ja obratih svoje lice prema Gospodinu Bogu nastojeći moliti se i zaklinjati u postu, kostrijeti i pepelu.

³In obrnil sem obličje h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvijo in s prošnjami, ob postu, raševniku in pepelu.

⁴Ja se moljah Jahvi, Bogu svome, priznavajući: "Ah, Gospodine moj, Bože veliki i strahoviti, koji čuvaš Savez i naklonost onima koji tebe ljube i čuvaju zapovijedi tvoje!

⁴In molil sem h GOSPODU, svojemu Bogu, in sem pripoznaval grehe ter dejal: Ah, Gospod! veliki in strašni Bog mogočni, ki hrani zavezo in milost tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo zapovedi njegove!

⁵Mi sagriješismo, mi bezakonje počinismo, zlo učinismo, odmetnusmo se i udaljismo od zapovijedi i naredaba tvojih.

⁵Grešili smo in popačeno ravnali in brezbožno delali, in uprli smo se, ker smo odstopili od zapovedi in pravic tvojih.

⁶Nismo slušali sluge tvoje, proroke koji govorahu u tvoje ime našim kraljevima, našim knezovima, našim očevima, svemu puku zemlje.

⁶In nismo poslušali služabnikov tvojih, prorokov, ki so v tvojem imenu govorili kraljem našim, knezom in očetom našim in vsemu ljudstvu dežele.

⁷U tebe je, Gospodine, pravednost, a u nas stid na obrazu, kao u ovaj dan, u nas Judejaca, Jeruzalemaca, svega Izraela, blizu i daleko, u svim zemljama kuda si ih rastjerao zbog nevjernosti kojom ti se iznevjeriše.

⁷Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa osramotitev obraza, kakor je danes: možem Judovim in prebivalcem jeruzalemskim in vsem Izraelcem, ki so blizu in ki so daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zavoljo nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe.

⁸Jahve, stid na obraz nama, našim kraljevima, našim knezovima, našim očevima, jer sagriješismo protiv tebe!

⁸O Gospod, nam gre osramotitev obraza, našim kraljem, našim knezom in očetom, ker smo grešili zoper tebe.

⁹U Gospoda je Boga našega smilovanje i oproštenje jer smo se odmetnuli od njega

⁹Pri Gospodu, našem Bogu, je obilo usmiljenje in odpuščenje; kajti uprli smo se mu

¹⁰i nismo slušali glas Jahve, Boga našega, da slijedimo njegove zakone što nam ih dade po svojim slugama, prorocima.

¹⁰in nismo poslušali glasu GOSPODA, Boga svojega, da bi hodili po postavah njegovih, ki nam jih je del pred oči po hlapcih svojih, prorokih.

¹¹Sav je Izrael prestupio Zakon tvoj, odmetnuo se ne slušajući tvoj glas. Zato se na nas izlila kletva i prokletstvo, kako je zapisano u Zakonu Mojsija, sluge Božjega - jer sagriješismo protiv Njega.

¹¹Ampak ves Izrael je prestopil postavo tvojo in se odvrnil, da ni poslušal tvojega glasu. Zato se je razlilo na nas prokletstvo in prisega, ki je zapisana v zakonu Mojzesa, hlapca Božjega, ker smo grešili zoper njega.

¹²Izvršio je prijetnje kojima je zaprijetio nama i sucima koji su nam sudili: svalio je na nas tešku nesreću te se ne dogodi pod nebom što se dogodi u Jeruzalemu.

¹²In izpolnil je besede svoje, ki jih je govoril zoper nas in zoper naše sodnike, ki so nas sodili, s tem, da je spravil nad nas veliko nesrečo, da se ni zgodilo pod vsem nebom kaj takega, kakor se je zgodilo v Jeruzalemu.

¹³Sva ova nesreća, kao što je zapisano u Zakonu Mojsijevu, došla je na nas, a mi nismo umilostivili lice Jahve, Boga svojega: nismo se obratili od svojih bezakonja pa da prionemo uz istinu tvoju.

¹³Prav tako, kakor je pisano v zakonu Mojzesovem, je prišla vsa ta nesreča nad nas; vendar nismo ponižno prosili obličja GOSPODA, Boga svojega, da bi se bili odvrnili od krivic svojih in prejeli razumnost v resnici tvoji.

¹⁴Jahve je bdio nad nesrećom, on je dovede na nas. Jer je pravedan Jahve, Bog naš, u svim djelima koja učini, a mi nismo slušali glas njegov.

¹⁴Zato je GOSPOD čuval nad nesrečo in jo pripeljal nad nas. Kajti pravičen je GOSPOD, Bog naš, v vseh delih svojih, ki jih dela, mi pa nismo poslušali glasu njegovega.

¹⁵A sada, Gospode, Bože naš, koji si moćnom svojom rukom izveo narod svoj iz zemlje egipatske - i time sebi stekao ime koje traje do danas: mi sagriješismo, mi zlo učinismo.

¹⁵In sedaj, o Gospod, Bog naš, ki si peljal ljudstvo svoje iz dežele Egiptovske z mogočno roko in si storil sebi ime, kakor je današnji dan: grešili smo, brezbožno smo ravnali.

¹⁶Gospode, po svoj pravednosti svojoj odvrati svoj gnjev i svoju jarost od Jeruzalema, grada svojega, Svete gore svoje, jer zbog naših grijeha i zlodjela naših otaca Jeruzalem i tvoj narod ruglo su svima koji nas okružuju."

¹⁶O Gospod, po vsej svoji pravičnosti odvrni, prosim, jezo svojo in srd svoj od mesta Jeruzalema, gore svetosti svoje! zakaj zaradi grehov naših in krivic naših očetov je prišel Jeruzalem in ljudstvo tvoje v zasrambo vsem, ki so okoli nas.

¹⁷"A sada poslušaj, o Bože naš, molitvu sluge svoga i usrdne molbe njegove. Neka tvoje lice zasja nad svetištem tvojim opustošenim - zbog tebe, Gospode!

¹⁷In sedaj poslušaj, o Bog naš, molitev hlapca svojega in ponižne prošnje njegove in razjasni obličje svoje nad svojim svetiščem, ki je opustošeno, zavoljo Gospoda!

¹⁸Prikloni uho svoje, Bože moj, i slušaj! Otvori oči te pogledaj našu pustoš i grad koji se tvojim zove imenom! Jer mi te ne molimo zbog svoje pravednosti, već zbog velikih smilovanja tvojih.

¹⁸Nagni uho, o Bog moj, in čuj, odpri oko in poglej pustote naše in mesto, ki se zove po imenu tvojem. Kajti ne na podlagi pravičnosti svoje padamo na tla in milo prosimo pred tvojim obličjem, ampak na podlagi preobilega usmiljenja tvojega.

¹⁹Gospode, čuj! Gospode, oprosti! Gospode, poslušaj i čini! Ne oklijevaj - zbog sebe, Bože moj, jer se tvojim imenom zove grad tvoj i narod tvoj!"

¹⁹O Gospod, čuj, Gospod, odpusti, Gospod, poslušaj in delaj! ne odlašaj, zaradi sebe, o Bog moj! ker mesto in ljudstvo tvoje se zoveta po tvojem imenu.

²⁰Ja sam još govorio, moleći se i priznavajući grijehe svoje i grijehe svog naroda Izraela i usrdno zaklinjući Jahvu, svoga Boga, za Svetu goru Boga svoga.

²⁰Ko sem še govoril in molil in pripoznaval greh svoj in greh ljudstva svojega Izraela in ponižno prosil pred obličjem GOSPODA, svojega Boga, za sveto goro svojega Boga;

²¹Dok sam dakle ja još govorio moleći se, onaj čovjek Gabriel, koga vidjeh na početku viđenja, doletje u brzu letu, dotače me se u vrijeme večernjeg prinosa

²¹ko sem še govoril v molitvi, prileti hitro mož Gabriel, ki sem ga bil videl v prikazni v začetku, in se me dotakne v času večerne daritve.

²²i pouči me: "Daniele, evo me: dođoh da te poučim.

²²In poučil me je ter je z menoj govoril in dejal: Daniel, zdaj sem prišel, da ti razsvetlim razum.

²³Od početka tvoje molitve izišla je riječ, i ja dođoh da ti je navijestim. Ti si miljenik. Pazi dobro na riječ, razumij viđenje."

²³V začetku prošenj tvojih je izšla beseda, in prišel sem, da ti jo oznanim, ker si drag in ljubljen. Zato pazi na besedo in umej prikazen:

²⁴"Sedamdeset je sedmica određeno tvom narodu i tvom svetom gradu da se dokrajči opačina, da se stavi pečat grijehu, da se zadovolji za bezakonje, da se uvede vječna pravednost, da se stavi pečat viđenju i prorocima, da se pomaže Sveti nad svetima.

²⁴Sedemdeset tednov je odločenih nad ljudstvom tvojim in nad svetim mestom tvojim, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in proroštvo in da se pomazili Najsvetejše.

²⁵Znaj i razumij: Od časa kad izađe riječ 'Neka se vrate i neka opet sagrade Jeruzalem' pa do Kneza Pomazanika: sedam sedmica, a onda šezdeset i dvije sedmice, i bit će opet sagrađeni trg i opkop, i to u teško vrijeme.

²⁵Vedi torej in razumej: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bode sedem tednov, in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske.

²⁶A poslije šezdeset i dvije sedmice bit će Pomazanik pogubljen, ali ne za sebe. Narod jednog kneza koji će doći razorit će Grad i Svetište: svršetak im je u propasti, a do svršetka rat i određena pustošenja.

²⁶In po tistih dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec iztrebljen in nič mu ne ostane. In ljudstvo vojvode, kateri pride, razdene mesto in svetišče; in konec tega bode v povodnji, in prav do konca bode vojska, določene pustote.In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev. In na perutih gnusob pride pustošnik; in do pokončanja, trdno določenega, se izlije jeza nad pustošnika.

²⁷I sklopit će savez s mnogima za jednu sedmicu: a u polovici sedmice prestat će žrtva i prinos: na vrhu Hrama bit će grozota pustoši sve do svršetka, dok se određeno pustošenje ne obori na pustošnika."

²⁷In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev. In na perutih gnusob pride pustošnik; in do pokončanja, trdno določenega, se izlije jeza nad pustošnika.