¹Sve ima svoje doba i svaki posao pod nebom svoje vrijeme.

¹Vse ima svoj določeni čas in vsako početje pod nebom svojo dobo.

²Vrijeme rađanja i vrijeme umiranja; vrijeme sađenja i vrijeme čupanja posađenog.

²Je čas rojenja in je čas smrti; je čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruje;

³Vrijeme ubijanja i vrijeme liječenja; vrijeme rušenja i vrijeme građenja.

³je čas morjenja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja,

⁴Vrijeme plača i vrijeme smijeha; vrijeme tugovanja i vrijeme plesanja.

⁴čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja,

⁵Vrijeme bacanja kamenja i vrijeme sabiranja kamenja; vrijeme grljenja i vrijeme kad se ostavlja grljenje.

⁵čas razmetavanja kamenov in čas zbiranja kamenov, čas objemanja in čas, zdrževati se objemanja,

⁶Vrijeme traženja i vrijeme gubljenja; vrijeme čuvanja i vrijeme odbacivanja.

⁶čas iskanja in čas izgubljanja, čas spravljanja in čas zametanja,

⁷Vrijeme deranja i vrijeme š§ijenja; vrijeme šutnje i vrijeme govorenja.

⁷čas, da se raztrga, in čas, da se sešije, čas molčanja in čas govorjenja,

⁸Vrijeme ljubljenja i vrijeme mržnje; vrijeme rata i vrijeme mira.

⁸čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.

⁹Koja je posleniku korist od njegovih napora?

⁹Kaj ima koristi, kdor karkoli dela, od tega, s čimer se trudi?

¹⁰Razmišljam o mučnoj zadaći što je Bog zadade sinovima ljudskim.

¹⁰Videl sem trudno opravilo, ki ga je Bog dal otrokom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.

¹¹Sve što on čini prikladno je u svoje vrijeme; ali iako je dopustio čovjeku uvid u vjekove, čovjek ne može dokučiti djela koja Boga čini od početka do kraja.

¹¹On je vse storil, da je lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.

¹²Znam da nije druge sreće čovjeku osim da se veseli i čini dobro za svojega života.

¹²Spoznal sem, da ni nič boljšega med njimi, nego da se veselé in delajo dobro v življenju svojem;

¹³I kad čovjek jede i pije i uživa u svojem radu, i to je Božji dar.

¹³pa tudi, ko človek jé in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, da je to vsakemu dar Božji.

¹⁴I znam da sve što Bog čini, čini za stalno. Tome se ništa dodati ne može niti mu se može oduzeti; a Bog čini tako da ga se boje.

¹⁴Spoznal sem, da bode vse, kar Bog dela, za večno: nič se temu ne more prideti, nič od tega vzeti; in Bog je to storil, da se ga boje.

¹⁵Što biva, već bijaše, i što će biti, već je bilo; a Bog obnavlja što je prohujalo.

¹⁵Kar je, je bilo že preje, in kar bode, je bilo zdavnaj, in Bog gleda, da pride na svetlo, kar je minilo.

¹⁶Još vidim kako pod suncem umjesto pravice vlada nepravda i umjesto pravednika zločinac.

¹⁶Dalje sem videl pod solncem: na mestu sodbe je bila nepravda in na mestu pravičnosti je bila brezbožnost.

¹⁷Zato rekoh u sebi: "Bog će suditi i pravedniku i zločincu, jer ovdje ima vrijeme za svaku namjeru i čin."

¹⁷Rekel sem v srcu svojem: Bog bo sodil pravičnega in brezbožnega, zakaj on je določil čas vsakemu počenjanju in vsakemu delu.

¹⁸Još rekoh u sebi: "Ljudi se ponašaju tako da Bog može pokazati kakvi su uistinu, da su jedni drugima poput zvijeri."

¹⁸Rekel sem v srcu svojem: Zaradi otrok človeških se tako godi, da jih Bog izkusi in da vidijo, da sami ob sebi so kakor živina.

¹⁹Jer zaista, kob ljudi i zvijeri jedna je te ista. Kako ginu oni, tako ginu i one; i dišu jednakim dahom, i čovjek ničim ne nadmašuje zvijer, jer sve je ispraznost.

¹⁹Kajti kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni, in enak dih imajo vsi, in človek nima prednosti proti živini; zakaj vse je ničemurnost.

²⁰I jedni i drugi odlaze na isto mjesto; svi su postali od praha i u prah se vraćaju.

²⁰Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.

²¹Tko zna da li dah ljudski uzlazi gore, a dah zvijeri silazi dolje k zemlji?

²¹Kdo pozna dih otrok človeških, če gre navzgor, in dih živine, če gre navzdol k zemlji?Tako sem videl, da ni nič boljšega, nego da se človek veseli del svojih, zakaj to je delež njegov. Kajti kdo ga privede nazaj, da bi videl, kaj bode za njim?

²²Uviđam da čovjeku druge sreće nema osim radosti u svome djelu, jer to je ljudska sudbina. A tko će ga dovesti do toga da dozna što će biti poslije njega?

²²Tako sem videl, da ni nič boljšega, nego da se človek veseli del svojih, zakaj to je delež njegov. Kajti kdo ga privede nazaj, da bi videl, kaj bode za njim?